Plehka zabava za nezrelo publiko, ki je je vse več

EMINEM - The Death of Slim Shady (Coup de Grâce)

Alter ego najbolj slavnega belopoltega raperja je načeloma preminil, čeprav se zdi, da mu nekaj živcev še kar utripa. Zapirati vrata za nebrzdanimi neotesanci je vedno zahtevno. In 51-letnik je še vedno tak. Eminemov albumski razglas o odhodu Slima Shadyja vključuje malodane vse tipe nevrotičnih ali (s pomočjo medikamentov pomirjenih) izpadov. Mastne in obenem smiselne izbruhe je tako kot infantilno čudaško (ne)romantiko super zvezdnik iz Detroita za svoj vzpon izrabil vse od Shadyjevega krsta leta 1999. Aktualni raperjev naklep je preprost: Shadyjevo slovo naj bo verbalno še hujše, kot si lahko mislimo, da bi lahko bilo. Drži, Eminem, se v dobri uri nekajkrat posipa s pepelom, saj ugotavlja, da je bil večino svojih dni nemogoč. Hkrati pa (na veselje svoje zdaj že priletne, ne pa zrele moške publike) nadaljuje v značilnem slogu, to pomeni šovinistično, homofobno, rasistično, neokusno cinično itd. V tem zavihku celo krepi svojo (kar na lepem ali zavoljo primerne rime uvedeno) neskončno zamero do nič krivega Supermana, to je do pokojnega Christopherja Reevea, prvega modernega filmskega Supermana, ki je po padcu s konja zadnjih devet let svojega bivanja na tem planetu mukoma preživel kot tetraplegik. Skratka, kretenski oz. nekorektni Eminem tudi z veteranskim statusom ostaja kompleten raper, zdaj torej 110-odstotno nekorekten in 210-odstotni kreten. Šment, rapa pa še vedno izjemno! Song Fuel je v tem pogledu nemara najbolj vpadljiv. Gole muzike z albuma The Death of Slim Shady (Coupe de Grâce) – Smrt Slima Shadyja, Strel iz usmiljenja – so za kislo pohvalo, a vendar za pohvalo. Gotovo pa je najbolj pomembno izpostaviti, da ritmična in tej stilsko pripadajoča melodična spremljava v vseh Eminemovih 19 novih songih po večini ne odstopa od značilnega starošolskega super-staccata. To za današnje standarde pomeni sorazmerno suhoparno zveneč metronom, kot ga zapoveduje nekdanji detroitski hip hop kurikulum. Eminem je lahko le večno hvaležen svojim kalifornijskim producentom, ki njegovo ritmiko tudi tokrat vdano brusijo oziroma podplate le-te uspešno brusijo do poslušljivosti. Hitična in vsebinsko obskurna Houdini marketinško modro gnezdi na vsem znani Abracadabra, enormni uspešnici Steve Miller Banda iz začetka zlatih 80. let. Premetena izbira maja izdanega singla je že tedaj komercialno obetala veliko. Napovedi so se uresničile: Eminem je od minulega tedna na lestvicah poleg svojega brata v ogledalu vsaj za en poletni mesec pokopal prav vso glasbeno konkurenco. Slavni raper je na novem albumu zelo zlikavski, neredko pa tudi zabaven in duhovit. Vsake toliko slehernega poslušalca prisrčno nasmeji. Po drugi plati pa je prepogosto nedopustno kičast in nedosleden. V komadu Brand New Dance kompulzivno, spet in to na dveh koncih referira na – naj mu bo zemlja lahka – Reevea. Sprva ga celo sili na plesišče! Sklop zaključnih petih komadov dramaturgijo albuma odvečno zavre. Brez teh bi bil vtis boljši. Eden od albumskih vrhuncev je shizosabotažna pobuda za ukinitev vseh belih raperjev. S slednjo se Eminem veličastno (sarkastično) približa mnenju večine temnopoltih deklet in žena, ki z arijci med raperji ne bi niti pometale. V tem istem duhu, priznam, tudi sam nikoli nisem bil posebej zavzet Eminemov navijač. Četudi je album The Death of Slim Shady (Coup de Grâce) najboljši med njegovimi zadnjimi štirimi, pa se mi mož še vedno zdi rahlo omejen. Njegovi dosmrtni privrženci pa prav tako, saj jih razumem kot stalno nase jezne, delno moronaste dolgočasneže, pregovorno brez posebej razvite domišljije. Pa saj se mi zapriseženke kaki Taylor Swift zdijo podobno plehke. Mimogrede, Eminem je s prvega mesta ameriške lestvice pravkar zbrcal Swiftovo, ki je tam stažirala 12 zaporednih tednov. Eminenov koncept z letnico 2024 zaživi tako, da raper vstopi v namišljeno spovednico z namenom, da tam odloži del svojega bremena, tj. vso bedno zapuščino Slima Shadyja. Eminem v par laških enajstercih (ki to seveda niso) grobo potrka na vrata svoje podzavesti ter celo prizna, da je malček f**njen. A kmalu zatem v svojem stilu kruto okrca celo lastnega otroka. Znova velja: pohvale za iskrenost in graja za (očitno nepopravljivo in neozdravljivo) objestnost in napadalnost. Enkrat, dvakrat ga poslušaš in ga imaš za krepko obdobje povsem zadosti.

Ocena: 2,5