Plavi orkestar: Hvala Ljubljana, hvala Slovenija!

Kar štirideset let mineva od prvenca Soldatski bal sarajevske zasedbe Plavi orkestar, ki je izšla iz gibanja novi primitivizem. V njej so se zbrali pevec Saša Lošić Loša, kitarist Pava, ter ritem zasedba, brata dvojčka, Čera I in Čera II. Album jih je instantno izstrelil med superzvezde Balkana, sploh po zaslugi uspešnic kot so Suada, Bolje biti pijan nego star ter Goodbye Teens.

Po zagrebškem koncertu, ko so za letošnje Valentinovo napolnili tamkajšnjo Areno, je zdaj prišel čas za ljubljanske Stožice, kar je pomenilo, da je bil obisk le-teh obvezna postaja vseh njihovih oboževalcev in oboževalk s sončne strani Alp. Poleg vseh Lošinih kolegov, od Jonasa, Đura z družinami ter še celega kupa drugih prijateljev, so se v Stožicah zbralo tako staro kot mlado, ki je svojo pripadnost prišlo pokazat tako z vinilnimi ovitki legendarne plošče, zaplapolale pa so celo jugoslovanske zastave s peterokrako zvezdo, kot v času Titovega bratstva in enotnosti.

Po uvodnem filmu, ki je bil sestavljen iz fotografij "kvazi" radijskega poročanja iz časa izida albuma, ter velike najave članov Plavega orkestra, ki so bili sprva skriti za belo zaveso, dokler ob vsesplošnem navdušenju ta ni padla, so se potem pred nami pojavili Loša, Pava, Čera I in Čera II, ter slovenski ritem kitarist Robert Pikl (Manouche).

Začeli so s pesmijo Kad si sam druže moj ter nadaljevali z Djevojka iz snova. "Dober večer Ljubljana, dober večer Slovenija," je zbrano občinstvo pozdravil Loša, ter pripomnil, da je kljub vsem velikim hitom, v Sloveniji zelo popularna Kad ti ljubav ime prozove, ki je bila naslednja skladba.

Plavci so, kot smo takoj lahko ugotovili, poskrbeli za mega šov, saj je oder deloval kot velemesto s svetlečmi stolpnicami, z osrednjim ekranom v ozadju, kjer so se izmenjavale fotografije in impresivne animacije za vsako pesem posebej. "Zdaj vam bomo zapeli prvo pesem, ki smo jo kdaj koli napisali," je Loša napovedal Gujo, vrati se, nadaljevali pa so s Straže in Sačuvaj zadnji ples za mene. Uporniški duh so dvignili z Revolucijo ter Ljubi se istok i zapad, ki je šla v 90. letih marsikomu v nos, zaradi svojega sporočila (na ekranu smo lahko zagledali tudi znameniti poljub Brežnjeva in Honeckerja, enega najbolj znanih grafitov s padlega berlinskega zidu), sicer pa gre za prirebo California Dreamin' zasedbe Mamas & Papas.

Sklepni del prvega dela koncerta so potem ojačali s hiti Fa-fa-fašista (nemoj biti ti), ki je svoj čas veljala za kontroverzno, četudi se Plavci v politiki nikoli niso hoteli posebej vmešavati. Sledile so klasike Lovac i košuta, Kaja ter Goodbye Teens, za katero nam je Loša v našem POPkastu odkrito priznal, da je mu jo je pri šestdesetih precej nerodno peti. Sredino koncerta so potem obeležili s petjem slovenskih "šlagerjev", ter složnim prepevanjem dvorane ob pesmi Dan ljubezni, legedarne pesmi skupine Pepel in kri, Loša pa je priznal, da ima rad slovensko glasbo in zasedbe kot so Buldožer, Pankrti ali Videosex.

"Ker od leta 1992 živim v Sloveniji, sem tudi Slovenec, a morate mi oprostiti, ker ne govorim dobro slovensko, sem pač perfekcionist," se je med koncertom opravičil pevec, ki sicer zadnja leta živi na Dunaju. V POPkastu nam je tudi priznal, da so ostali člani profesionalci, sam pa se na odru ne znajde najbolje, a je treba reči, da je oder Stožic obvladoval do popolnosti, saj je vse izpeljal na visokem nivoju.

Drugi del koncerta so začeli udarno, s skladbo Od rodjendana do rodjendana, ter največjim hitom Bolje biti pijan nego star. Ob Sava tiho teče pa so po dvorani zagorele lučke mobilnih telefonov, celotni avditorij pa je čustveno zapel z Lošo. "Hvala vam za to energijo," se je publiki zahvalil pevec, ki ga je (od ganjenosti?) vmes kar malo zmanjkovalo.

Uradni del koncerta so zaključili še z udarnim trojčkom Ako su to samo bile laži, Zelene su bile oči te ter (kajpak) Suado, ki prav tako velja za eno največjih njihovih uspešnic. V dodatku so potem dodali še kar šest pesmi, Pijem da je zaboravim, Daj mi vruče rakije, Prolječe, Simpatija (ki jo je v slovenščini pela tudi Tanja Ribič), Kad mi kažeš Paša, zaključili pa s prikladno Odlazim.

Plavi orkestar nas je tako v velikem slogu popeljal čez 40 let glasbene kariere, kitaristu Pavi pa se je po 35 letih izpolnila želja, da spet zaigra s svojimi kolegi, na kar je menda vplivala koronska pandemija, ko je močno zbolel in si kot eno od želja zapisal, da želi še kdaj zaigrati s kolegi iz benda.

Po uspešnih koncertih tako Plavce čaka (verjetno) še največja preizkušnja, nastop v rodnem Sarajevu, kar bo zagotovo posebno čustvena izkušnja. Loša je sicer obljubil, da če bo obstajal interes, da bodo morda pripravili še kakšen koncert. Ali bo tudi pri sedemdesetih še voljan peti Goodbye Teens in Bolje biti pijan nego star, ob 50-letnici prvenca, pa bomo videli ...