Pero Lovšin: Slovenci v svoji srži nismo šentflorjanci

Včasih ste imeli obletnice za tridesetko, za 40 let, zdaj pa že kar na pet let, za 45-letnico ter 40. obletnico plošče Državni ljubimci. Se pravi, je še vedno na mestu vprašanje: a smo se za to borili? 

Če ni pot sama sebi namen in če ne uživaš v poti, kot govorijo modri misleci od Indijcev pa do Nejca (Zaplotnika, op. a.), če torej pot ni sama po sebi cilj, dovolj in v užitek, potem samo cilj ni več toliko pomemben. Če ti pot prinaša, kar si hotel. Mi nismo razmišljali o cilju, smo predvsem potovali. In se imeli dobro. In še zdaj je tako. Če pa me sprašuješ, ali je država tega vredna, nobena ni ... razen, če nisi državni ljubimec (smeh). Nobena država ni vredna žrtev, radikalno rečeno, vsaka posamezna žrtev je vredna več kot država. So pa bila nekatera prelomna obdobja v zgodovini, ko so se ljudje žrtvovali, čemur ne gre oporekati. V načelu pa sem pacifist. 

Pankrti veljate za nosilce pank spomenice, za pionirje, skupaj z Gregorjem Tomcem in Igorjem Vidmarjem. Dolgcajt ste pa v bistvu pregnali že krepko pred letom 1980, ko je izšel prvenec, prvi koncert ste imeli 17. oktobra 1977 na Gimnaziji Moste.

Dolgcajt nas je opredeljeval, še preden smo začeli z bendom in muziko. Zdelo se nam je, da je to neki splošen občutek, sploh, če si kot roker potoval naokoli, takrat se je precej hodilo v London, kjer so bili klubi in se je prebujala živahna nova scena. Oba s Tomcem sva študirala na FSPN (današnji FDV, op. a.), Vidmar pa je prišel na naš prvi koncert v Moste, kjer smo se tudi spoznali. Z Gregorjem sva sedela v Krpanu, kjer sva dobila v roke revijo Newsweek in sva prebirala o novem glasbenem ekscesu, ko so se delali norca, kako je to enostavna in bučna glasba, za katero ni treba praktično nič znati igrati. In sva si rekla: točno to potrebujemo. Grega je šel potem spomladi leta 1977 v London, da je nabavil glasbe, kar se je dalo, jaz pa sem poleti na Kodeljevem zbral bend. Začeli smo z mojimi komadi, folk rokerskimi, za katere sem bil prepričan, da nikoli ne bodo ugledali luči sveta. Bili so nekako med naturalistično poezijo, Bukovskim in rokenrolom. A sem videl, če jih elektrificiram, da je to pank. Imeli smo okoli šestnajst pesmi s priredbami vred. Vadili smo jih kakih štirinajst dni, igrali smo tudi par priredb, No Fun od Stooges, Lepi prazni (Pretty Vacant), God save the King, Upor! Upor! (White Riot) od The Clash, Bowiejevo Jean Genie, Dylanovo Masters of War in Sympathy for the Devil od Stonesov. 

Koliko so se ljudje že na prvem koncertu obnašali pankersko, so sploh vedeli, kaj lahko pričakujejo od vas, so se sprostili ali še ne povsem? 

Ljudje so dejansko prvo leto še bili nekoliko zadržani, saj še niso kaj prida poznali te scene. Na Buldožerje takrat niso ravno noreli, ki so bili bolj rokerski, so pa recimo na Bijelo dugme. Jaz sem bil v Ljubljani na dveh koncertih Ika in Tine Turner, kjer se je konkretno norelo, in mi smo želeli točno tak občutek. Kar je publika hitro zapopadla, a je bil zanje to precejšen šok, saj smo bili vsaj trikrat hitrejši, kot je bil do takrat najhitrejši bend, haha.  

Zakaj menite, da se je glasba Pankrtov obdržala bolje kot npr. Vie Ofenzive, O! Kult, Lublanskih psov, Otrok socializma, ki so bolj ali manj pozabljeni?

Meni osebno niso pozabljeni, od vsakega benda poznam vsaj nekaj pesmi. A smo mi bili najbrž po eni strani bolj vztrajni, bili smo bolje organizirani. Smo dokaj resno vadili, četudi se nismo morda najbolj resno jemali. In naleteli smo na dober odziv. Sprva smo mislili, da delamo za en koncert in nas bodo prepovedali. A politika očitno ni toliko radikalno nadzorovala mladine, kot bi si kdo mislil. Vseeno ni bila klasična železna zavesa. Jugoslavija je imela za sabo zgodovino odličnega rokenrola. Razširilo se je kot požar, ljudje so začeli hoditi na naše koncerte, dobili pa smo tudi zavetje v študentski organizaciji ŠKUC in Radiu Študent, ki sta bili instituciji. Problem je bil zdržati do prve plošče. Kopja so se lomila ob prvem singlu Lublana je bulana/Lepi in prazni. Zmagala je odprtost Slovenije, prihajala je slovenska pomlad, kar je bilo dejstvo. Sistem pri nas je ugotavljal, da tako ne gre več. V Sloveniji nimamo tega zelo močnega totalitarističnega gena, saj vso svojo zgodovino nismo imeli svoje države, kar je pomenilo, da nobeni državi nismo kaj prida verjeli. Ne strinjam pa se s Cankarjem, da smo narod hlapcev, saj se hlapci ne bi tako upirali in premagali nacizma in fašizma. Je pa res, da se dostikrat obnašamo kot šentflorjanci, a mislim, da ni to srž naše narave. Že če pogledaš rokenrol, trasirali smo ga za vso Jugoslavijo in smo, sem prepričan, med najboljšimi na svetu. Od Kameleonov, Buldožerja, Lačnega Franza, Laibacha, Videosexa itd. Enako je z dosežki naših športnikov. Četudi smo majhni. Združimo se ob športnih uspehih, naravnih katastrofah, to je pa drugi vidik tega, zakaj velja biti državni ljubimec (smeh). 

V bistvu samo Niet, ki dolgo sploh niso imeli plošče ter so se vrnili v 90. letih, delujejo še danes. Toda, ali ni kleč popularnosti Pankrtov pri ljudeh, ki pridejo na vaše koncerte, pravzaprav v dobrih pesmih? 

Vedno, ko pride nov bend, rečejo, da je pomembno, kakšna bo druga plošča. Ali ima drugi album kakšno uspešnico. In vsaka naslednja. Kar te lahko postavi na pravo mesto. Mi smo po petih ploščah ugotovili, da je to naš maksimum, da je znotraj okvira Pankrtov to pač to. Zato sem šel potem naprej po svoje. A smo vedno stali za vsem, kar smo izdali, in tudi še zdaj očitno zadeve stojijo za vse, ki nas poslušajo.  

Jaz sem iz Kranja, ravno tam ste imeli prve koncerte, kasneje ste celo podirali odre, Škofja Loka, Primorska, povsod ste bili zelo popularni, po vsej Jugoslaviji, od Zagreba, Reke pa do Beograda ... Azra ima pesem "brijem brado, brke, da spominjam na Pankrte"; ste bili v bistvu prvi pankerji v Jugoslaviji? 

Dejansko smo bili prvi, o čemer govori tudi zgodovinska literatura. Najbolj objektiven se mi zdi zagrebški film Sretno dijete, kjer drugi govorijo o nas, Hrvati, Srbi. Istra je bila vedno bolj pankerska, v drugih delih Jugoslavije bolj novovalovska, orali smo ledino novega rocka in vsega, kar se je potem dogajalo. V Sloveniji se je dejansko veliko stvari začenjalo, da smo bili prvi. Recimo tudi v IT-ju, o čemer govori novi dokumentarec o Iskri Delti. Načrtno je bilo zamolčano, ker so morale tuje obveščevalne službe odreagirati, da ima ena majhna Jugoslavija več kot oni. A žal nismo bili dovolj veliki in močni, zato smo bili izigrani. Vrata v svetovni šovbiznis so nam žal zaprta, lahko imamo kakšno okno, kot ga ima Laibach ali Bregović s cigansko glasbo, kar je tudi največ, kar je komu uspelo. Tudi na Jamajki niso mogli zaustaviti reggaeja, a prvi veliki hit je bil šele, ko je Marleyjevo I Shot the Sheriff posnel Eric Clapton. Kasneje so ga popularizirali tudi UB40, ali afriško godbo po zaslugi fantastičnega albuma Graceland Paula Simona.  

V Slovenijo ste v 80. pripeljali tudi vrhunsko, svetovno poznano pornografsko revijo Private. Pri tem ste imeli sogovornika tudi v prijatelju, seksologu in filozofu Petru Mlakarju. Tudi pornografija, iz katere ste diplomirali, se je na nek način sfižila, prej je veljala za nekako prepovedano, za nekaj, kar se konzumira na skrivaj, naprej revije, potem na videu, ko se je vse preselilo na splet, pa je nekako izgubilo draž, vse je dostopno na klik, tako kot glasba. Tisti, ki se spomnimo tega, imamo mešane občutke, kaj pa vi? 

Absolutno se strinjam, a bi to mnenje še bolj radikaliziral. Dejansko govorimo o stvareh, ki so intimne in popolnoma neprimerne za mladoletne, a naj bi vseeno imele v sebi nekaj duha. Nekega veselja do življenja. Pornografija je v 70. in 80. letih imela v sebi nek duh veselja in uporništva. In je bilo čutiti v tem nekaj osvobajajočega, četudi je bil socializem rigiden. Prepovedane stvari so po eni stvari še slajše, po drugi strani pa je delikatno kar koli res prepovedati. Zdaj pa ti stvari, ki so pod vsakim nivojem okusa, dobesedno servirajo na pladnju, pa so lahko tudi zelo škodljive. Saj obstaja ogromno zelo nasilnih vsebin, ki se potencirajo, da ima človek občutek, da se gredo moški zlobno igro varnostnikov. Toliko je teh vsebin, da nekoga, ki jih ni pripravljen sprejeti z distanco, ali je premlad ali premalo izobražen, lahko zelo prizadenejo ali poškodujejo. Tako kot nasilje po TV ali internetu lahko poškoduje človeka. Tudi nekateri filmi sicer priznanih režiserjev so mi postali ogabni in negledljivi, ker pretiravajo z nasiljem. Najbrž je to samo še en vzvod nove svetovne politične ureditve, da poškoduje čim več ljudi. Tako kot je nevaren alkohol ali hitra prehrana, so lahko nevarne tudi pornografske ali nasilne vsebine.  

Niti pornozvezde niso več to, kar so bile, ko izstopijo iz posla, nekatere trdijo, da so bile zlorabljene, posiljene, da bi bilo treba pornografijo ukiniti, tega prej v 80. ali 90. nikoli ni bilo. Zdaj smo v času "me too" gibanj in iskanj spolnih predatorjev. Vaš komentar k temu? 

Svet tega mačizma je dejansko povzročil, da večina žensk to govori in priča upravičeno. Tu bi se morda osredotočil na svojo izkušnjo. Tudi mi smo bili na kakšnih sestankih v tujini, ko smo lahko videli, kakšno moč so imeli določeni producenti ali glasbeni odločevalci v poslu, kjer so bile zagotovo prisotne tudi zlorabe. Po drugi strani pa je v spolnem kontekstu, kar priznavajo tudi ženske, zagotovo neki direktor ali nekdo, ki ima denar, bolj zanimiv kot slehernik. Vsi moški pa smo kot jeleni, imamo v sebi ta gen, da se radi šopirimo in napihujemo, da pokažemo svoja jajca, haha. Dokler so to naravne igre, se tega ne sme zatreti, prihaja pa spet do ekstremov. Kako naj se torej moški približa ženski, prek odvetnika? (smeh) Ali pa obratno. Prek pogodbe? Danes kavica, jutri pa še kaj več ... Tukaj gre seveda tudi za dejstvo, da so mediji to pograbili in iz tega naredili veliko stvar. Sam sem vedno na strani žensk, ki jih imam rad. Treba jih je spoštovati, crkljati in jih imeti rad. Včasih pa je treba pokazati tudi svoje roge. 

Pankrti ste s ploščo Sexpok dregnili v erotiko rokenrola, tudi športa, predvsem solo komadi Mi trije smo najboljši par, Dobri profesor in Dama sirocga srca morda zdaj ne bi šli tako skozi kot pred desetletji, sploh v časih, ko se vse obsoja in očita? 

Prihajamo v novi konservatizem, a na mojih koncertih tega ni videti, saj nanje prihajajo moji oboževalci. Zdi se mi, da je to malce medijsko sproducirano, da te sile, ki hočejo temu gospodovati prek svoji zadrtih, konzervativnih nazorov, obenem trkajo na vest ljudi, da bi izgubili voljo in veselje do življenja. Tudi do uživanja v najrazličnejših spolnih praksah.  

Pa mlade še toliko zanima seks, kot npr. vas ali nas, ki smo iz nekih drugih generacij, ali imajo zdaj druge preokupacije? 

Slišim, tudi ko govorim z mlajšimi generacijami, da stvari niso več take, kot so bile včasih. Ne morem pa reči zagotovo, saj ne kukam v spalnice ljudi. Dejansko pa punce ali ženske, ki so v obdobju, ko bi lahko začele družinsko pot, tarnajo, da fantov, moških to ne zanima. Se ukvarjajo z drugimi stvarmi. 

Se je torej ta pohota, ta testosteron izgubil nekje med korzeti, visokimi petami in nebinarno usmerjeno mladežjo? 

Zagotovo je nekaj na tem. Dejstvo je, da se v Evropi rodnost manjša. Očitno se premalo o tem govori, kaj vse so dajali v umetna gnojila, koliko je za to kriva spremenjena kemijska sestava v mladih ljudeh. To bi morali imeti raziskave, hkrati pa podpirati najrazličnejše oblike ljubezni. Tudi spolne prakse, ki pa morajo biti neškodljive za vse vpletene. Dejansko prihaja da tega novega konservativizma. 

Sokoli so bili verjetno vaša, po glasbeni plati, najboljša zasedba, pravijo nekateri, čeprav te komade z njihovih plošč igrate še najmanj, ljudje pa še vedno dobro poznajo Čist nor, Moja mama je strela, Ko so češne cvetele, Greva punca v južne kraje ...? 

To so moje pesmi, ki jih še vedno rad izvajam na koncertih. S Sokoli smo imeli zelo burno in intenzivno obdobje, saj gre za moj komercialno najbolj uspešen projekt, saj smo igrali toliko, da mi v nekem trenutku, tudi ker sem bil še v službi, enostavno ni več zneslo. Morda nismo imeli toliko zaslombe v večjih mestih, več smo igrali po krajih in vaseh. Prejeli smo nagrado za rock zasedbo leta 1992. Če pogledam nazaj, pa nismo imeli niti enega večjega ljubljanskega koncerta oz. ponudbe. Vedno sem delal tako, da sem se odzival na ponudbe, zato se mi zdi, da smo s Sokoli to malce zamudili, ker nismo imeli nikogar, ki bi nas porival naprej.  

Danes morda kakšni bendi delujejo, pridigajo podobno, kot ste to včasih in še zdaj Pankrti, a nekako novejši bendi ne naredijo vtisa – drugačni časi, ali kako? 

So drugi časi, a so nekateri mladi, ki ujamejo pravo noto, kot rečemo, Mrfy, Koala Voice ali Joker Out, ki dobro delajo in lepo odmevajo. Obstaja duh nove vrste, so nekakšni uporniki proti tej sceni novega zadrtega kolonializma. Jaz to čutim tako, sicer na drug način, kot smo to počeli mi, saj ni treba vedno vsega povedati naravnost. Po drugi strani pa so neki bendi, ki so na pank sceni, kot je npr. Aktivna propaganda, ki so ves čas striktno politični ali anarhistični, ali Odpadki civilizacije, ki so izjemno uspešni z veliko občinstva. Mi smo bili v času hardkora dejansko zgolj rokenrol zasedbica ... 

Pred leti ste mi dejali, da je najhujši dolgcajt v glavi, pa človek v starejših letih zapade v neko malodušje; na kakšne načine se temu skuša izogniti? 

V malodušje zapade vsak, a je dobro imeti, da imaš pri roki kaj priročnega, recimo knjigo ali kitaro, tudi nordijske palice, s katerimi grem rad hodit. Nekaj je treba imeti. Včasih sem se, ko sva hodila še z očetom, veselil kakšne tekme ob koncu tedna. Še vedno rad pogledam športne dogodke, ki mi vedno preženejo malodušje. 

Koliko ste kdaj koli dali na kritiko oz. na mnenja, komentarje ljudi, se vas je to kdaj dotaknilo? 

Ne bom rekel, da se me to ne tiče, a od teh odzivov mi živimo. Osnovni feedback je zame, da se ima občinstvo dobro. Če vidim, da ne naredimo dobrega vzdušja, me to moti in mi ni v redu, saj nisem mazohist. Ali če pride premalo ljudi. Drugo je, če pride slaba ocena albuma, česar zdaj praktično ni več. Tudi moje solo plošče so dobivale nagrade. Čeprav te slaba kritika vznemiri, a na srečo ne prebiram vsega. Bolj me moti, ko gledam športne dogodke, kako se ljudje spravljajo na posameznike, ko jim morda ne gre več tako dobro. Zdi se mi, da moramo navijači živeti za svoje športnike v dobrem in slabem. Tudi na odru smo samo ljudje, ki nismo vedno v vrhunski formi, podobno, kot je v športu.   

Ste kdaj kaj naredili samo zato, da bi ugajali ali da ne bi koga vznemirili, ali ste ravno zaradi tega radi še toliko bolj hodili po robu ali šli še "malo čez", da človek vidi, doživi, kaj se zgodi zunaj cone udobja? 

Ne, zame in za Pankrte kariera temelji na tem, da iščemo rob. Končno sem oboževalec Johnnyja Casha in I Walk The Line je ena najboljših pesmi vseh časov. Ves rokenrol je kajpak točno to. Hoja po robu. Kaj je politično korektno, kaj na meji dobrega okusa, kaj je samo provokacija ... To so dileme, ki se stalno pojavljajo. Hočeš povedati na način, ki je še dovolj dober, hkrati pa mora imeti začimbe. In ne samo poper, tudi čili (smeh). 

21. oktobra bodo v Tivoliju na vašem koncertu gostje Električni orgazam, Davor Gobac iz Psihomodo pop, bigfootovec Grega Skočir ... in mladeniči Lim, Smrad in Žila – kako ste izbrali goste? 

Vse je bilo prek prijateljskih vezi. Z vsemi sem imel v določenem trenutku zelo pozitivno izkušnjo. Z Gregom hodiva skupaj tudi na tekme. Vsak si je po svoje zaslužil, da je naš gost, in se veselimo, da se 21. oktobra obeta pravi žur v Tivoliju. 

Od plošče Območje medveda mineva pet let. Kako je z novimi skladbami, glasbo, albumom, so bile med korono ustvarjalne muze produktivne? 

V igri imam mini ep, ki se imenuje Grški večeri, zato sem mislil, da bomo s Pankrti še malce počakali, a prišlo je povabilo, medtem ko sem delal ta projekt. Upam, da se bom našel s producentom Žaretom Pakom, ki je sicer zelo zaseden, da narediva ta album. Žare je produciral tudi Območje medveda, ki je bila ena boljših zadev v zadnjih letih, zato mislim, da sem z njim na pravi poti.  

Večina rokerjev pravi, da so seks, droge in rokenrol zamenjali joga, veganska prehrana, meditacije, masaže – da se je, ko prideš v leta, treba paziti, je potlej vse to postal novodobni rokenrol? 

Stari duh rokenrola in muzika ostajata. Že sam dvanajsterec je tolk' seksi, da se ti lahko dvigne ...  

Naslednja obletnica bo 2025, ko boste dočakali sedemdeset let. Imate to kaj v glavi, kakšni občutki se vam porajajo, sploh razmišljate kaj o tem?  

Seveda človek kdaj pomisli, a rajši o tem ne razmišljam. Prej niti o 40. ali 45. obletnici nismo razmišljali, dokler ni prišla ponudba. Jaz razmišljam trenutno edino o Grških večerih. Mislil sem vse narediti v tradicionalnem smislu, a vidim, da bom govoril le o duhu grških večerov, po zgodovinski plati ...