Pearl Jam na jasnem hvalijo temo

PEARL JAM - Dark Matter

Rock ostaja čudna žival. Po vrhuncih pred petimi, šestimi desetletji in nazadnje pred tremi je klasična elektrificirana kitarijada-čez-pa-kričanje zdaj forma, ki navdihuje, če še, nostalgike. A vsake toliko se tudi rock novost zalesketa tako močno, da je padec na rit neizbežen. Značilen proseč pevski nastavek Eddieja Vedderja je njegovim novim verzom, ki sicer ne uspejo zapustili kletke minljivosti in nemirnega skepticizma, spet naklonjen. Karizmatični pevec Pearl Jam pri šestdesetih se v resnici napreza manj, kot smo ga največkrat vajeni. Deluje zelo sproščeno, razbremenjeno in zato organsko in prijetno. Prav enako velja za vso veteransko seattelsko zasedbo, ki ostaja ena ključnih pri vzpostavljanju arhitekture grunge-rocka in s tem hrbtenice sodobnega rocka. Glavni producent dvanajstega albuma Pearl Jam je Andrew Watt, rocker iz vedno "raje bolj spevnega" New Jerseyja. Watt pri 33-ih sodi v skupino najbolj zaposlenih glasbenih producentov, pri čemer ga je sodelovanje s svojimi idoli bržčas razveseljevalo in navdihovalo vso seanso snemanja in poznejše obdelave dvanajstih izbranih posnetkov. Pearl Jam naj bi delo Dark Matter posneli v pičlih treh tednih, ob tem pa naj z nasnemavanji sploh ne bi posebej komplicirali. Skupaj z Wattom so se Pearl Jam odločili, da naj bo projekt samo tritedenski, a zato, kolikor je mogoče, sladek. In res. Uvod je razbijaški in drveč, že s tretjim songom Wreckage pa se Pearl Jam utrne izvrstna skladenjska zamisel, ki na daljavo spomni na sočnost a la Tom Petty. Sledi naslovni komad, ki temelji na standardnem metalskem sinkopiranju, ki se mestoma dotakne tudi stone-rocka. Ob tem pa Vedder bližje je refrenu, bolj vneto zdrke, ne pa da bi glas po ponalni lestvici dvignil. Pearl Jam kot nekoč! Odličen komad je tudi Won't Tell, ta vsebuje nekaj springsteenovskega, izteče pa se v prijazno kitarsko funk kodo po vzoru Red Hot Chili Peppers. Brez dvoma ima pričujoča pesem marsikaj opraviti z Joshem Klinghofferjem, ki se je po odpustu iz RHCP sčasoma dobro znašel tudi v studijsko/koncertni pomočniški vlogi v Vedderjevi ekipi. V sorodni maniri izzveni še k potovanju vabljiva Something Special, ki jo je Klinghoffer potrjeno sospisal. V šarmantno pseudo balado se razvije Upper Hand. S tem pa najboljšega svežega komada Pearl Jam sploh še načel nisem. Waiting For Stevie je izjemna kaloričnost, tako v zvočnem kot tudi v pesniško-impulzivnem oziru, čeprav ima song skoraj tloris, prevzet od Eagles. Pod črto bi se reklo, da tudi zaključek albuma Dark Matter ostane oster in hkrati igriv. Predzadnja Got to Give in še izrazitejša americana Setting Sun, ki ji sledi, pozitiven vtis o celoti le še potrdita. Rock muzka je to poletje našla rešilni pas.

Ocena: 4,5