Panda: Glasba je za nas najmočnejše čustvo

Panda je domača zasedba, ki obstaja od leta 1986 in je vedno znala ujeti svoj trenutek v času in ga z neobčutljivostjo na trenutne trende uspela obdržati vse do danes. Cela vrsta uspešnic, izvirno avtorsko ustvarjanje in prepričljivi koncertni nastopi so jih vedno postavljali v povsem svojo kategorijo, pevka Nina Bauman, s katero sodelujejo že desetletje, pa je prvi glas tudi na najnovejšem albumu Legenda. Na njem je zbranih devet novih pesmi in ena predelava, in sicer gre za baladno pesem Bele noči, pri kateri se jim je pridružila Tinkara Kovač.

V bistvu so ploščo poimenovali po edini instrumentalni skladbi na albumu, na kateri gostuje priznani slovenski džezovski saksofonist Primož Fleischman, pri skladbi V soju luči se jim je na trobenti pridružil Aljoša Jurkošek, zanimiva pa je tudi uporaba bendža v skladbi Priključi se nazaj, ki ga je zaigral Igor Potočnik, sicer njihov dolgoletni tonski mojster v studiu Poet, kjer Panda snema že zadnjih dvajset let. Kot zanimivost velja omeniti, da je po dolgem času tudi basist Vlado Pirc napisal besedilo, in sicer za pesem Naj maske padejo. Več o Pandinem ustvarjanju, starih in novih časih ter prihajajočem "zadnjem velikem koncertu", nam je povedal glava zasedbe, Andrej Pompe.

Če je vaša glasba v "Panda slogu", ki ga nočete opredeliti, se ga vseeno da nekako opisati?

Seveda se da, se bo treba dotakniti več zvrsti, saj kot ustvarjalci nismo zavezani samo eni zvrsti. Uživamo v glasbi, če je le-ta dobra in če ne presega meje dobrega okusa. Izogibamo se banalnostim, plehkim vzorcem in spoštujemo bogastvo, ki ga glasbeno vesolje ponuja. Zato je prisoten pop, ker je speven, radi imamo rock, ker ima energijo, vedno znova nas očara jazz, ker je tako harmonijsko bogat in navdihujoč, koketiramo z latinom, ker je tako inteligentno melodičen in blizu nam je blues, ker ima dušo in "blue note". V naši glasbi je veliko solističnih vložkov, ker se, poleg vokalno, vsi želimo izraziti tudi s svojimi instrumenti. Glasbenik razkrije svojo pravo dušo prav skozi improvizacijo in to želimo vedno znova povedati. Potem pa so tu tudi besedila, ki se redko potapljajo v družbeno problematiko in raje ostajajo v varnem zavetju čustev. Prepričani smo, da je glasba eno najmočnejših čustev, ali bolje rečeno, eden najmočnejših generatorjev čustvenih odzivov, zato toliko gradimo prav na njih.

Zadnje desetletje je z vami Nina Bauman, šesta pevka po vrsti, kaj mora imeti pevka, da se kvalificira za prvi glas Pande in da ji hkrati uspe dati (p)oseben pečat ter peti vaše zimzelene hite?

Ha-ha, kvalifikacije niso prav posebne. Znati mora peti (smeh), rada mora imeti Pandino glasbo, dobro se mora počutiti v moški družbi in verjeti mora v lastno ustvarjalnost. Biti vokalni solist pri Pandi pomeni dodati svoj lasten pečat glasbi, ki definira Pando skozi ves njen obstoj. Vsaka od naših pevk je razred zase, vsaka je dala svoj pečat, zanimivo pa je, da je občinstvo z odprtimi rokami sprejelo vse te njihove različnosti, obenem pa nas vedno znova preseneča, ko marsikdo sprašuje, kako nam vedno uspe najti pevko, ki se tako lepo prilega naši glasbi in da pri vsem ne zaznavajo velikih razlik. To nas vsekakor zelo veseli. Skoraj desetletje z Nino kaže na to, kako dobro smo se ujeli in veseli smo, da smo skupaj toliko lepega ustvarili.

Menda imate devet novih pesmi in predelavo Bele noči s Tinkaro Kovač, kar ste zaokrožili na albumu Legenda. Torej magija, združena v Pandi, še obstaja, ne glede na "starejši letnik izdelave"?  

Its a kind of magic (gre za nekakšno magijo op. a.) so sporočili Queeni in če bi Freddie še živel, bi skupina še igrala. Stonesi bodo izdali svoj kateri album že? Tudi pri Pandi se odraža, da "števec" ni pomemben, če se bistvo ne spreminja. Lahko bi dejali, da magija še obstaja. Glede starosti pa takole: po vseh teh letih moramo biti Pandovci (in vsi ostali še delujoči glasbeniki) srečni, da še delamo in smo še tu. Kaže se, da je daljši staž celo prednost, saj se kot umetnik izkristaliziraš in lahko daješ svoj ustvarjalni pečat, vse dokler te to veseli. In nas še vedno zelo veseli. Je pa res, da bo enkrat napočil trenutek, ko bo treba zadevo zaključiti. Morda je ta trenutek zelo blizu.

Pesmi so nastale med koronskim časom, so zato kaj drugačne, kot bi bile sicer, so vas epidemični časi po svoje še bolj spodbudili k ustvarjanju, ko smo bili več sami s sabo in svojimi bližnjimi?

Tako kot mnoge glasbenike, nas je korona osamila, ni pa osamila nas, ki glasbo ustvarjamo. Korona nas je še bolj usmerila v ta magični svet, saj je za nas glasba pribežališče, pobeg ali kakor koli že to imenujemo. Ko si v svetu glasbe, te ni na trdnih tleh, ampak si "tam nekje". In ta intimni ustvarjalno-glasbeni svet v tem obupnem obdobju se je okrepil in bil spodbuda za nastanek vrste novih skladb. To "zaprto" obdobje je pustilo svoj pečat tudi pri nekaterih naših besedilih (Naj maske padejo, Kaj potem, Priključi se nazaj), prišli pa smo še do spoznanja, da ko nekaj tako dolgo obstaja, ima vse možnosti, da postane legenda.

Panda na plano pokuka na vsakih nekaj let – glede na to, da se vam kariera razteza čez štiri desetletja, kaj vidite/menite o sceni, v katerem desetletju ste se najbolje počutili?

Uh, pogled nazaj je neugodna zadeva. Ukvarjaš se s samim seboj, kot da si del zgodovine (smeh). Vseeno pa, če izhajam iz sebe, potem ne bom nikoli pozabil prvih dveh projektov (Ugrizni me, če upaš in V vročici noči), ki sta bila še kako mladostniška, pa potem se med dobrimi spomini znajde Ecstasy, kjer smo glasbi pogledali globoko v oči ter vsa sodelovanja z drugimi izvajalci, ki so našo glasbo popeljali v druge dimenzije. Zdaj se spet veselimo našega koncerta Legenda, kjer se bo takšna zgodba ponovila. Sicer pa, če se v naši Pandi ne bi dobro počutili kadar koli, potem nas ne bi več bilo. Glasbo sicer ustvariš, posnameš in ostane, vedno znova pa se veseliš njene reprodukcije, odziva ljudi in trenutkov, ko se potopiš v skladbe in vedno znova pustiš, da te odnesejo daleč stran. O tem govori tudi naša uspešnica Daleč stran. V vseh desetletjih našega obstoja se je v glasbi marsikaj spremenilo, bilo je veliko tega in še več tega ne obstaja več. Čas vedno pokaže, kaj je hitro pokvarljiva roba in kaj ima trajnejšo vrednost.

19. oktobra boste nastopili s Tinkaro Kovač, Urbanom Lutmanom (Batista Cadillac) in Big Bandom Bled pod vodstvom Primoža Grašiča. Obeta se torej prava pop poslastica z orkestralnim pridihom?

Res je, Ninina in Tinkarina vzajemna interpretacija v skladbi Bele noči (je t. i. remake po 35 letih) nas je očarala. Tinkara bo zapela tudi v duetu z Nino v legendarni skladbi Kako ga čutim. Urban si je zaželel Sivih cest in vse skupaj zveni fantastično. Posebna poslastica pa je bigbendovska interpretacija petih Pandinih skladb, večinoma v swing ritmu, pod taktirko mojstra Primoža Grašiča. Gre za skladbe Jaz si želim, Lino, Ohranimo našo vrsto, Stoje in Nepremagljivi. Ne vem, kdo bo bolj užival, občinstvo ali mi.

Zasedba obstaja od leta 1986, kar pomeni, da greste vztrajno proti vaši 40-letnici, vaš prihajajoči koncert naj bi bil "zadnji veliki koncert". Se nemara za okroglo obletnico menda ne pripravlja kaj večjega ali je o tem še prezgodaj govoriti?

Rad bi potrdil, da bomo imeli še kakšen veliki koncert, a do štirih desetletij je še nekaj let in zgodi se lahko marsikaj. Nekega dne bo nek koncert tudi zadnji. Osebno bi se glasbeno rad izrazil še na kakšen drug način. To sicer ne pomeni, da je treba zato Pando razpustiti, pomeni pa lahko, da se bo ustvarjalo manj Pandine glasbe. Sicer pa, saj smo je doslej naredili kar veliko, precej več kot sto avtorskih skladb.