Pa tako lep maj je bil: 40 let Niet v Križankah

Kako dobro uglašena z današnjimi časi je ljubljanska zasedba Niet, v kateri so že skoraj poldrugo desetletje Borut, Igor, Robert, Tomaž in Janez, priča dejstvo, da je bil njihov spektakel ob 40-letnici v Križankah razprodan že dober mesec pred koncertom.

Na Novem Rocku so na istem prizorišču nastopili pred skoraj natanko 40 leti, takrat s prvotnim pevcem Primožem Habičem, naslednje leto prav tako, kot gostje, z novim pevcem Borutom Maroltom, pa se potem vrnili leta 2008, dve leti pozneje, leta 2010, pa predstavili še album Trinajst, ko so 31. maja predstavili 31 pesmi.

Generacije njihovih oboževalcev so se sicer menjale, a vseeno drži, da so tokrat na koncert prišle predvsem tiste, ki Niet spremljajo že vsaj zadnjih trideset let, če ne že od samega začetka. Abrahamovci in morda celo tisti navzgor, so tako petkov večer na kavču zamenjali za stari dobri punk, čeprav so bile vmes tudi, a občutno manj, nove generacije najstnikov, ki so bile pred poldrugim desetletjem še v plenicah.

Pred samim začetkom je bilo v zraku čutiti vznemirjenje, za uvod pa so namesto predskupine zavrteli glasbo iz punk muzikala Rokovnjači. Ob napovedanih četrt čez 21. uro pa je poln avditorij Križank vzrojil v rdeči barvi, dimu in navdušenju ob prvi pesmi Molk, nadaljevali so z Izobčeni ter Naj kri zalije ves svet (z albuma Trinjast), prvi sklop pa sklenili še s starimi favoriti (Paranoja, Sam, Tvoje oči).

Drugi sklop je bil kvartet pesmi z albuma Trinjast (Na drugo stran, Stres generacije, Temni oblaki, Dekle izza zamreženega okna), kar pa so presekali s štiri desetletja starimi zgodnjimi klasikami Umiranje, Srečna mladina in Melanholija. Da so kriki tedanjih generacij, kot jih je ubesedil Dernovšek, še vedno živi, je pokazalo prepevanje njihovih zimzelenčkov, četudi je bilo na splošno gledano morda manj klasičnega punkovskega norenja in razmetavanja pod odrom. Mlajše generacije najbrž tudi Niete obravnavajo na drugačen način, po svoje, z mobilnim telefonom v roki oz. kakor koli.

Skladbo Depresija so tokrat ozaljšali s klaviaturami, zagotovo pa ni bilo duše na prizorišču, ki ne bi poznala ali odpela enega njihovih največjih (anti)hitov. Severa Gjurin je prišla pomagat zapet Beli prah, Borut pa je na sami sredini koncerta konje nekoliko umiril s pesmijo V bližini ljudi, z istoimenskega albuma iz leta 2015.

Ob pesmi Vsak dan se nekaj lepega začne so postopoma na oder začele kapljati Kombinatke, dokler se ni celotna četica postavila v ozadje, pod veličastno rdeče žareči napis Niet in poskrbele za zborovsko mogočen vokalni efekt, ki mu je hvaležno roke vil tudi energični frontman. Ta je nato z Likarjem na kitari izvedel akustičnega Ruskega vohuna, ki velja za eno bolj himničnih skladb Nietov, sledili pa sta Vidim rdeče in V stanju zanikanja, obe izpod peresa Marolta, ter nova pesem, marca izdana Tema rjove skozi mesto. Škrati in gosenice pa je bila še ena skladba z odličnega albuma Trinajst.

Pomenljiva Rad imam dež, ko se "solze ne vidjo", pa je dokaz, kako dobro zvenijo tudi njihove novejše pesmi, ki so jih do kultnega statusa ponesle horde mlajših oboževalcev, najbrž podmladki njihovih 50- do 60-letnih staršev.

Sklepni del so oddrveli naravnost fanatično, ko so najprej zacvetele Vijolice in so se zagotovo dobro počutile vse tiste, ki so v preddverju kupile vijoličaste majice z logotipom Niet. Sranje je kajpak vedno aktualna pesem, sploh če človek pomisli na aktualno družbeno stanje, sledile pa so pesmi z (ne)pričakovanimi gosti.

Prvi med njimi je bil Primož Alič iz Zablujene generacije, ki je z Borutom odpel Heroja, Manca Trampuž (Koala Voice) je stopila v čevlje Tanje Ukmar in se spoprijela z Ritmom človeštva, Gregor Strasbergar Štras (Mrfy) je "odbil" Pespektive (pijanih noči in še bolj pokozlanih juter), zadnja uradna pesem pa je bila nobena druga kot Lep dan za smrt, njihov najbolj kulten, morda tudi najboljši prispevek k slovenski glasbeni zgodovini.

Pesem so izvedli ob vsesplošnem prepevanju te (anti)himne, dokler ni na oder prišel Tomislav Jovanović Tokac iz Dan D in poskrbel še za reprizo presenečenja. Po prvem slovesu benda z odra in kratkem premoru so se fantje vrnili, skupaj z Marjetko Cvetek na čelu, ter še eno kultno (in času primerno) pesmijo, Bil je maj. Ti in jaz in noč in večnost je poldrugo desetletje star novejši favorit, zaključili pa so s tradicionalnim napevom "ti, si pa tako lepa – februarja!", kot se sliši refren ene najbolj markantnih pesmi iz njihovega repertoarja, Februar.

Več kot zadovoljiva zvočna podoba v Križankah pa navzočega občinstva kar ni hotela izpustili iz svojega objema, saj je skandiranje, ploskanje in vsesplošno navdušenje Nietovce priklicalo nazaj na oder. Še enkrat so "odpičili" Ruskega vohuna, tokrat v udarno-elektrificirani različici. Dve uri nostalgično udarne punk rock veselice je tako lepo zaokrožil občutek povezane enotnosti in zadovoljstva.

"Za nami je bilo leto priprav, zadnje dni je bil adrenalin, danes pa ves dan mravljinci, treba je bilo tudi pravilno dozirati alkohol, da ni bilo treme in da je vse lepo zneslo. Sploh drugi del koncerta je bil fenomenalen odziv publike, to me je zares presenetilo, super, noro. Ves čas sem razmišljal tudi o Alešu in Primožu, da gledata dol na nas in ubijata naš strah," je po koncertu povedal Igor.

"Očitno nam EMŠO ne prizanaša, saj te po dveh urah začnejo grabiti krči, haha," se je po nastopu pošalil Robert, Janez pa dodal: "Lahko seštejemo krče in tremo, da, presenetilo me je, koliko energije smo dali iz sebe, saj sta Igor in Breht zares imela ubijalski tempo, a smo ga zdržali do konca. Punk rock v zrelih letih je kot pečanje s pijačo, potrebuješ par dni, da prideš k sebi. Adrenalin pa ponavadi začutiš, ko prideš domov in do jutra ne moreš zaspati." Oba sta se strinjala, da je nastop pred razprodanimi Križankami odgovornost in želja narediti kar najboljše, ko se mora poklopiti energija celotne zasedbe in tudi širše ekipe.

"Leta 2008 sem bil še zelen in je bilo prisotne precej treme, danes pa je bilo super, malce sem bil živčen in utrujen zaradi dolge tonske vaje, če bo šlo vse v redu. A je arenalin zagotovo dodal svoje in je bilo zares optimalno, že od prvih pesmi, ko sem dal mikrofon med občinstvo, je bilo takoj – bam! Zares dobro!" pa je svoje občutke po odličnem koncertu opisal pevec.