Ole, ole, ole ali večer, ko je Trst (vnovič) kričal z Iron Maiden

Ko so Iron Maiden lani izdali videoigro Legacy of the Beast, so konec lanskega leta hkrati napovedali prvi del turneje, ki vsebuje 38 koncertov, zdaj pa so se po slabih dveh letih spet ustavili na Piazza Unità d'Italia v Trstu. Vsaj deset tisoč ljudi je napolnilo idilični trg tik ob morski obali, ker so popoldne nevihtni oblaki nekoliko kazali zobe, tudi rosilo je, a se je nato po šesti uri vseeno večinoma razjasnilo in ni bilo nobenih težav, da je bilo vse nared za večerni rockersko-metalski spektakel.

Po predskupinah The Raven Age, Rhapsody of Fire in Tremonti, od popoldanskih ur naprej, je nato napočil čas, ko je marsikdo pomislil, da ima "strah pred mrakom", kot pravi ena od njihovih pesmi, čeprav je večina ljudi zagotovo točno vedela, na kaj in po kaj je prišla. Pričujoča turneja je kot nekakšen njihov "best of" izbor, že kmalu po 21. uri pa je bilo zaslišati uvod, ki se je prelil v Churchillov govor, ki nazanja začetek pesmi Aces High. Himno letalskim herojem v drugi svetovni vojni je pospremila veličastna replika letala Spitfire, ki so ga spustili neposredno nad člane skupine, na čelu z neverjetno fit pevcem, 59-letnim Bruceom Dickinsonom, kar je z razkošnim svetlobnim parkom takoj ustvarilo veličasten prizor. Nadaljevali so z Where Eagles Dare in z udarno 2 Minutes to Midnight z albuma Powerslave.

Sledila sta The Clansman in The Trooper, pri katerem je Bruce mahal z britansko zastavo (kasneje jo je zamenjal za italijansko), na odru pa sem mu je pridružila tudi njihova velikanska maskota Eddie, s katerim sta uprizorila mečevalski dvoboj. Dickinson pač obvlada, saj je včasih mečevanje celo treniral, tokrat pa z velikim mečem požugal tudi ostalim članom zasedbe in poskrbel za nekaj humornih trenutkov.

Od 16 pesmi igrajo kar štiri z albuma Piece of Mind (1983), tri z The Number of the Beast (1982) in dve s Poweslave (1984), med drugim tudi skladbo Flight of Icarus, ki so jo nazadnje v živo igrali leta 1986. Pri slednji se na odru pojavi velikanska skulptura Ikarja s krili, Dickinson pa ima med petjem na rokah dva "metalca" ognja, kar je poskrbelo za posebej atraktivne prizore. Izvedli so še pesmi Revelations, For the Greater Good of God, z ozadjem velikanske notranjosti katedrale The Wicker Man in Sign of the Cross, pri katerem se Bruce pojavi v črni meniški kuti, z velikanskim križem, ki se mu prižigajo lučke.

Za konec uradnega dela so poskrbeli z udarnim trojčkom Fear of The Dark, ki je ena njihovih bolj udarnih himen, kjer občinstvo večino pesmi prepeva melodijo, "peklensko" The Number of the Beast, kjer ne skoparijo z ognjenim šovom ter klasiko, skladbo Iron Maiden, s prvega albuma iz leta 1980.

Po skandiranju "ole, ole, ole, Maiden, Maiden" in "we want more" so se na oder vrnili za dodatek in trojček pesmi The Evil That Men Do, Hallowed Be Thy Name in veličastno Run to the Hills. Po okoli stotih minutah je bilo spektakla, in to v pravem pomenu besede, konec. Zaslišali smo samo še montypthonovsko Always Look on the Bride Side of Life, ki jo je nekoč zapel Eric Idle, ljudje pa so se, energije polni in glasbeno potešeni, počasi razkropili.

Iron Maiden veljajo za utemeljitelje novega vala britanskega heavy metala, delujejo od leta 1975, zagotovo pa bodo v takem zagonu, kot ga imajo sedaj, zdržali še nekaj časa. Možje so že vsi praktično stari čez 60 let, Dickinson bo imel okroglo obletnico zelo kmalu, in sicer 7. avgusta letos. Četudi jim nekateri očitajo, da so z leti postali "kapitalisti" in da na veliko služijo (so Stonesi kaj drugačni?), jim gre priznati, da ponudijo glasbeno poslastico, ki jo posluša staro in mlado. Tako metalci kot običajni ljudje, ki imajo radi dobro glasbo. Več o oboževalcih Iron Maiden kmalu, v posebnem članku.

Utrinke iz Trsta si oglejte v fotogaleriji!