Odgrnjeno okno in Tokčev Čudež je vse, kar potrebujem za pomiritev

Tomislav Jovanović – Tokac & Emanuela – Čudež

Vnetemu zbiranju albumov z akustičnimi popevkami, še zlasti tistimi, kjer nastopa solo klavir, nikoli nisem bil posebej naklonjen. Edina izjema so bili cenjene ali cenjeni vokalistke in vokalisti. Celo prijatelja iz dueta Silence posebej resno nisem priporočil, priznam, nikomur. Nekoč sem dragega mi kolego Philippeja Auclaira, ki je artist podobnega izraznega kova in avtor številnih del s tako zvočno arhitekturo (poleg tega, da je slavni nogometni novinar), vprašal, če ni morda malce dolgočasno spremljati lastno publiko, ki se v primerjavi s tisto pod odri bolj bučnih solistov ali ansamblov odziva hitreje, glasneje in bolj emotivno – v primerjavi z nogometno pa sploh. Monsieur mi je odgovoril, da ima sicer rad dinamično življenje (in prav take "fuzbal" tekme), filme pa le tiste, katerih zgodbe so prikazane bolj upočasnjeno. Tale Čudež me je najprej posedel, kmalu zatem mi je postal všeč, sčasoma pa zelo všeč. Ko se človek Tokčevega glasu in v njem skritega prijaznega sarkazma navadi, ga kmalu začne tudi pogrešati. Nadaljnja usoda zasedbe Dan D mi sicer ni znana, a mogoče se je ta pogreznila celo v dolgotrajnejši in zelo globok ustvarjalni spanec. Čudež Tokčevo namišljeno ali pač dejansko odsotnost prestreže skrajno elegantno. Poet ostaja zvest prepevanju značilnih akvarelnih ljubezenskih motivov, ki kljub pesniški dodelanosti učinkujejo dosledno sproščujoče. Dinamika klavirske spremljave je konstantno krepka, tako da noben od devetih songov nima možnosti za morebitno preobrazbo v cmerav kič. Nemalokrat se zgodi, da repetitorka Emanuela Montanič solista odkrito zgubi ali raje spodbudi k novim in novim metaforam. Akustične puriste bi lahko zmotil efekt, ki se dosledno romantične pevčeve čiste dikcije oprime skozi song Stalker, prav tako ob zaključku pesmi Cave in še kje. Toda vse te dopolnilne produkcijske figure in triki so po Čudežu nanizani ne čudežno, pač z veliko mero dobrega občutka. Nekaj enot je naslovljenih s tujimi, iz angleščine prevzetimi pojmi, kar poslušalca lahko še bolj izzove. Podobno kot prizori iz zvedavega videa, v katerem Tokčevih rok na klaviaturi, seveda, ne vidimo. Pesmi Laži mi in Prepad sta znani že iz opusa Dan D. Vsi songi so kratki, vinjetni, lepi, še najlepše pa mi izzveni harmonsko malenkost bolj pester od svojih sosedov, to je tisti z naslovom Bam Bam. Recept za lažji "lajf" je na dlani: naj ima sleherni dan premor za Čudež.

Ocena: 5