Obletnica Norda: 'V tistem času je bil to zelo progresiven album'

Po dvakrat prestavljeni obletnici je Siddharti le uspel poklon enemu izmed svojih najbolj prepoznavnih in priljubljenih glasbenih del njihove že skoraj tri desetletja dolge kariere. V četrtek so za najbolj zveste oboževalce prvič preigrali vseh šestnajst pesmi iz albuma, danes pa jih čaka še en razprodan večer. O nastajanju Norda, njegovi odličnosti in časih, ki so bili pred enaindvajsetimi leti precej drugačni, smo spregovorili s kitaristom Primožem Benkom in basistom Janijem Hacetom.

Smo na prizorišču, kjer imate ta teden dva koncerta. Zakaj raje dva kot enega na večjem prizorišču?

Jani: To gre malo iz naslova teh naših obletnic, ker se nam mogoče ne zdi, da je treba delati večji halo, kot smo ga naredili že takrat, ko smo te albume izdali. Ampak vseeno, da narediš neko retrospektivo, pa da narediš za te res najbolj zveste oboževalce posvetitev albumu, sedaj ko je že enaindvajset let.

Primož: Ja, ta prostor daje neko intimo kljub temu, da je več kot tisoč ljudi, a vseeno je to klubski prostor s klubsko energijo, ki pritiče temu albumu veliko bolj kot nek manj osebni prostor. 

Torej radi igrate na bolj intimnih prizoriščih?

Jani: Povsod radi igramo, tukaj ne gre za to, ali imaš raje večje ali manjše prostore, ampak ta Cvetka se nam je nekako usedla. Že z Idom sta uspela oba koncerta. Res je tukaj neka polnokrvna energija rokenrola, sej verjetno bi bila tudi na kakšnem večjem prostoru. Tukaj se da ustvariti tudi zelo spodoben zvok.

Kakšna je razlika, ko igrate dva dni zapored? Mogoče med publiko ali pri vas? Ste drugi dan bolj utečeni ali bi rekli, da je dokaj podobno?

Primož: Zares ni. Vem, da pri Idu, ko smo delali dvajseto obletnico albuma, je bilo prvi večer vseeno z naše strani malo bolj zadržano, ampak ne v negativnem smislu. Bolj kreativno, ko enkrat narediš kljukico, se potem bolj sprostiš. Meni se je zdel podoben občutek, ko so imeli Mrfyji nastop v Kino Šiška. Drug večer so tudi sami rekli, da je bilo bolj sproščeno. Je pa res, da ljudje, ki pokupijo karte za prvi datum, so večji morda fani kot tisti, ki kupijo za drug datum. Ampak to so finese, oboje je fantastično, mi smo radi tukaj zgoraj.

Jani: Drugi dan je tudi odvisen od tega, koliko nam naša grla dopuščajo. (smeh) Ker tukaj greš res na polno, na takem koncertu ni varčevanja z energijo, od začetka do konca je full gas. Sploh pa ti koncerti, ki so tematsko posvečeni albumu, niso blazni dolgi – na albumu je toliko in toliko komadov, nekaj jih dodaš in potem res greš na polno.

Kako pa potekajo vaje? Ste se morali določene pesmi, ki jih sicer ne igrate na koncertih, naučiti na novo?

Jani: Saj se jih spomniš. To je smešno, ker se ti zdi, da se je vse potrebno naučiti na novo, pa ni tako. Vse kar si nekdaj igral, kar si ustvarjal, se naučil, ostane nekje v tebi, samo priklicati je treba. Potem po navadi, ko nekdo začne igrati nek star komad, se kar priklopiš, brez da bi kaj dosti razmišljal. Problem imaš, ko začneš razmišljati.

Primož: Kot mišični spomin.

Jani: Tako je, zagotovo spomin in tudi asociativne memorije delujejo – ko zaslišiš prvi verz besedila, veš tudi, kako gre refren. Do takrat mogoče razmišljaš, kaj že? Je pa res, da nekaterih komadov nismo igrali verjetno že od maratona leta 2007, se pravi petnajst let, ko smo jih nazadnje sploh slišali ali poskusili igrati. 

Primož: Ja, ampak ne glede na to, da se spomniš, je treba vaditi. Samo da dobiš rutino. 

Jani: Saj to radi delamo, to je vse kar imamo za delati. Sedaj, ko lahko.

Zaradi epidemije je bil koncert dvakrat prestavljen. Ste se vsakič znova pripravljali?

Primož: Ja, za novembrska koncerta smo bil popolnoma pripravljeni. Tudi za februarska, malo smo sicer predvidevali, da verjetno ne bo šlo skozi, ampak ja.

Jani: Sedaj lahko gremo na olimpijado, ker tako dobro znamo te komade. (smeh)

Primož: Malo je trapasto, ker ves čas vadiš. Vedno si pripravljen, pa ne veš, če bo.

Kako dojemata album Nord, sedaj že enaindvajset let po izdaji?

Jani: Jaz ga na poseben način, ker je bil v bistvu moj prvi z bendom. Takrat še niti nisem bil član banda, ampak gostujoči glasbenik, potem pa je to kmalu preraslo v redno članstvo. Meni je to zares ali najljubši ali med prvimi tremi Siddhartinimi albumi vseh časov. Pa ne da smo potem slabše delali, ta ima ravno pravo zmes rokenrola, elektronike, malo tega industrijskega zvoka. V tistem času je bil to zelo progresiven album, če gledam nazaj, kaj se je takrat dogajalo na slovenski sceni. Pa predvsem zaradi tega, ker je bil moj prvi in imam do njega poseben odnos. Takrat niti nisem vedel, ko sem ga snemal, da bom potem tudi ostal z bendom. O tem še ni bilo govora. 

Kako pa se ti je bilo vključiti v nastajanje albuma kot gostujoči glasbenik?  

Jani: Takoj sem začutil da gre za bend, ki ima neko strašno povezanost. Ne samo band, ampak tudi vsa ekipa okoli banda – tehnična, roadie, prijatelji. Bila je družina, kjer so vsi praktično živeli za to, da bo iz tega nekaj nastalo, pa da stvar zraste na višji nivo. To me je najbolj fasciniralo na začetku, pa določeni komadi. Spomnim se, ko sem prvič slišal še demo posnetek Platine, sem rekel: "Vau, to je res hud komad." In B Mashina, Platina, Klinik, to je bilo prvo, kar je naredilo name velik vtis.

Primož, ste vi tudi imeli takrat ta občutek, da so to skladbe, ki bodo z vami ostale še toliko let?

Primož: Ja, mislim da smo ga imeli. Že pri prvi plati smo šli na glavo oziroma smo v to verjeli na polno. Potem pa je bilo zanimivo pri drugi, ko dosežeš neko kritiko, neko maso s prvim albumom in pridejo veljaki iz scene, ki rečejo: "Drugi album je tisti ključen." Potem greš z nekim tem: "Gremo pokazat, kaj je to drugi album." Nismo imeli tega strahu. Snemali smo ga v Tivoliju tako kot prvega, zato smo bolj poznali prostor in opremo in zdelo se mi je, da nam je to malo olajšalo. Ampak ja, mlade energije je bilo še na polno, ki je drugačna kot zdaj, bolj izkušena. Nord se je kar sestavil, ne znam povedati. Ima diapazon zelo različnih komadov, od šaljivih do strašnih balad. Zelo dobro je zapakiran.

Ste imeli takrat še več kreativnosti, idej ali to z leti ostaja?

Primož: Ostaja, kvečjemu se še samo povečuje. 

Jani: Predvsem se nenehno spreminja. Ko ti dozorevaš kot glasbenik ali oseba, se ti dogajajo nove stvari, poslušaš drugačno glasbo in to vse vpletaš v nove stvari, ki jih delaš. Res pa je, da je to mladostno energijo, ko si praktično nepopisan list, vedno težje potem doseči, ker si toliko kontaminiran z informacijami. Mogoče tudi obremenjen s tem, kar se dogaja – ko si mlad, tega ni, saj se samo odzivaš. Ta album je super odziv na tisti čas, ki je bil, kakšen kasnejši pa je mogoče lahko bolj premišljen, kar ni nujno slabo. Na drug način se delajo stvari skozi leta. Čudno bi bilo, če bi bilo vedno enako, praktično nemogoče.

Koliko pa se je z leti spremenil vaš kreativni proces nastanka albuma?

Jani: Še vedno izhajamo iz domačih demo posnetkov. Pri nas se redko zgodi, da albumi nastanejo iz jam sessionov. Temu je bila še najbližje Saga in VI je imel nekaj takih trenutkov, pa mogoče se na vsakem albumu najde kak tak komad. V večini se lotimo komadov, ki jih je kdor koli od nas doma že malo pripravil in približno podobo nastavil, potem pa jo mi skupaj razdelamo. Vedno se obesimo na nekaj, kar ima že v osnovi nek potencial – ali je neka melodija, nek dober riff  ali cela zastavljena kompozicija. Mislim, da se z leti to ni bistveno spremenilo, se je pa spremenilo to, da so ti demoti včasih na višjem nivoju, kot so bili v tistih časih. Kar je lahko prekletsvo, ker moraš izhajati iz nule. Nimamo recepta.

Nord je zelo celovito zastavljen – ima Intro, Outro, Orion Lady, ki je nek povzetek vseh pesmi. Koliko premisleka je šlo v to?

Primož: Orion Lady je komad, ki je dobil tekst iz naslovov ali delovnih naslovov komadov, ki so na Nordu, s katerih smo se mi v procesu snemanja malo šalili. Notri je omenjen mornar – to je Platina. Sicer pa smo morda bili vzgojeni v odboju konceptualnih albumov, zdelo se nam je fajn, da narediš album kot celoto. Zdelo se nam je fajn, da se ga vpelje in potem tudi odpelje. Morda nimamo več tega, ker instantnost požiranja glasbe ne dopušča nekih takih izletov. 

Na albumu je tudi relativno veliko pesmi – šestnajst, medtem ko imajo današnji v večini po deset pesmi.

Primož: Toliko, kolikor je šlo na zgoščenko. (smeh)

Jani: Takrat se je dlje časa vse skupaj nabiralo. Kopičenje materiala je bilo bolj skoncentrirano. V teh časih razmišljamo, ali bi dali gor osem ali deset komadov. Po drugi strani pa, zakaj ne tudi dvajset, saj je vseeno. Itak si ljudje zberejo nekaj, kar bo ostalo z njimi, ti pa moraš vseeno nekaj dati iz sebe ven. Ne razsipavati stvari, moraš pa dati ven, da dobiš neko zrcalno podobo svojega časa, kaj si tukaj pustil. Še vedno ne pristajamo na to, nismo band, ki bi deloval preko singlov in videov. Še vedno se nam zdi album pečat enega časa. Za bend je album bistven.

Bi na njem kaj spremenili?

Jani: Ne, super je. Vse tisto, kar je dobro, je dobro. Kar je naivno, je super, da je naivno. Tudi sedaj, ko to igramo, igramo na zelo podoben način. Nismo šli v to, da bi delali priredbe lastnih komadov, ampak skušamo slediti tem aranžmajem, ki so bili takrat. Mogoče jih po vseh teh letih samo bolj čvrsto zaigramo, ko smo kot band postali bolj kompaktni.

Imajo pesmi danes za vas drug pomen, kot so ga imele ob nastanku?

Primož: Zame načeloma ne. Veliko teh pesmi se spomnim, ker me spomnijo na čas, ko smo jih snemali. Kako smo delali solo pri Neonu ali kitare pri Kliniku. Še vedno jih dojemam kot otroke od takrat. Morda, kot je rekel Jani, jih zaigraš bolj suvereno oziroma z več ostrine, kaj takega, če je treba. Sicer pa so meni kar takšne, kot so bile takrat, najbolj všeč.

Jani: Sedaj so te pesmi obogatene z vsemi dogodki in spomini, ki so se v teh 20 letih zgodili. Mogoče, ko igraš komad, se spomniš na nekoga, ki mu je ta komad res ljub. Ali pa se spomniš nekoga, ki so mu ta komad zaigrali na pogrebu, ali pa si dobil svoje otroke in slišiš "... komu se rodi najlepši otrok ..." – Samo edini. Cel kup asociacij, ki so bile takrat položene ali v razmislek ali vesolje in so se potem dogajale. Lahko jih povežeš s temi dogodki, kar se mi zdi čar starih komadov, ki so ostali in pustili en pečat.

Tudi vaši videospoti (Samo edini, B Mashina, Klinik) so imeli takrat velik pomen, povečali so celo prodajo albuma. To se je z leti verjetno spremenilo.

Primož: Takrat je singel obvezno spremljal videospot in tudi imel se je kje vrteti. Nisi ga mogel videti drugje kot na televiziji. Danes, ko je vse na Youtubu ali drugih platformah, ga morda ne čakaš toliko, da ga boš videl, kot smo včasih čakali, da smo gledali spote, recimo na MTV-ju. Verjetno tudi nima takega učinka, kot ga je imel takrat, sploh glede na prodajo. Prodaja je na streamingu, fizični nosilec pa je za nas samo še ena taka nostalgija, pa za tiste fane, ki so generacijsko z nami zrasli. Mlajša generacija pa ne vem, če še kupuje CD-je.

Jani: Video je danes tudi pomemben, ampak na drug način. Takrat, recimo, da smo vsaj v teh krajih ustvarili nekaj presežnih videospotov, je to res pustilo neko sled, bilo je blazno pomembno. Danes pa, če narediš dober video, niti ni nujno, da to pomeni toliko in toliko ogledov. Glede na to, da gre vse v nek populizem, je bolj stvar v tem, da gre v neko viralno sceno, da greš nekaj čez. Narediš nekaj, kar mogoče niti nima veze s tvojo estetiko ali s tvojim sporočilom. Ali je zelo butasto ali je zelo smešno, skratka mislim, da gre vse skupaj vedno bolj v pretiravanje. Imaš pa tudi dobre stvari, ki so odločno narejene, pa sploh ni nekih blaznih ogledov. Kibernetske poti so čudne. (smeh)

Veliko več je vsebine in težje je izstopati.

Jani: Res je, mislim, da sem zadnjič zasledil podatek, da se na Spotifyju (pretočna platforma za poslušanje glasbe, op. a.) v enem dnevu na novo naloži 60.000 komadov. To je kar strašljiva cifra. 

Na Nordu je bil eden izmed producentov Žare Pak, ki danes še vedno dela z mladimi generacijami, kot so Mrfyji in Joker Out. Je on dober naslov za uspešne začetke?

Jani: Ja, zagotovo, ker zna iz banda nekaj izvleči ali pa ga postaviti v neke čevlje, ki niso najbolj udobni. To je vedno dobrodošlo, ker če je vse fino in dobro, zveni piflarsko. Pri Žaretu je ravno to dobro, ker s tem, ko se vrže v nek proces, niti ne ve, kaj bo ven prišlo ali kaj sam hoče, ve pa, da skuša zamakniti to dojemanje. Vem, da tudi s pevci zna zelo fino delati in iz njih izvleči nekaj več, kar sami mogoče ne bi, če bi se šli sami snemat.

Kako gledate na mlajše generacije, ki se prebijajo na slovensko glasbeno sceno?

Jani: Mislim, da gre za eno super generacijo. Ne vem, ali je to povezano tudi s covidom-19, verjetno tudi malo, ker se je vse skupaj malo kopičilo. Po krizah se vedno nekaj dobrega odvija ali pa nekaj kar nasprotuje temu. Mislim, da gre trenutno za velik porast kakovosti in kreativnosti. So bandi, ki imajo sedaj že redne koncerte, ki razprodajajo dvorane in imajo svoje sledilce. Se sploh ne bojim za sceno, mi smo v bistvu veseli, da imamo mlado konkurenco, ki nas spodbuja in brcne v rit, da tudi sami premaknemo svojo zgodbo.

Kako pa je glede vaše prihodnosti? Že pripravljate nov album?

Primož: Kot smo rekli prej, demoti vedno nastajajo. Vse ob svojem času, mislim, da se bo zgodilo, ampak težko je reči kdaj. Sedaj malo jadramo na koncertih, ki smo jih neskončno pogrešali. Verjetno jeseni, ko se zares usedemo in začnemo preigravati.