Maja Keuc - Sončnice

Če se zaženemo v odkrivanje najboljšega songa med Sončnicami, je ta kar naslovni. Veličastno odpeta Bližje in dinamična Mavrične oči vsebujeta podobno pohvalno visoki količini šarma. A je melodijski lok Sončnic bolj enovit in zato bolj čvrst. Pa čeprav se tudi v tej zvokovno-tehnično zloščeni popevki najde nekaj malega prostora za tekstovni vakuum. Ta narativni (ne)motiv za neizprosne dvomljivce v ustvarjalne kredibilnosti, na primer, kakih Imagine Dragons, še kar ostaja vpadljiva nepotrebnost. Album Sončnice vezanih medmetov ali kratkih (in nato podaljšanih) gozdnih klicev vsebuje občutno preveč. Z mano tu me, kljub naporom otresti se preganjavice, češ dolgopričakovano veliko delo naše najbolj izkušene pop pevke in avtorice me pod nobenim pogojem ne sme spomniti na obstoj fenomena Nina Pušlar, potisne naravnost pod gosenice prav te travme. Dopadljiva Zmaji, oplemenitena z vedno prikupnim otroškim zborom (posnetim in urejenim osupljivo pazljivo in z obilo občutka), albumsko celoto močno povzdignejo. Kot izvrstna akustična balada se izpostavi pesem On ni ta. In to neodvisno od prehodnice v zaporedju. Dober, res dober in premišljeno izveden, še zlasti če sledimo še eni virtuozni vokalni liniji Maje Keuc, je song Vse, kar se ne sme. Akoprav tudi sporočilnosti te cinikom raje ne gre dajati v presojo.

Za domače standarde nedvomno najbolj kakovosten sodoben pop album zadnje, recimo kar dekade. To že, toda album z nekolikanj preširoko targetiranim namenom in ciljem. 

Ocena: 4