Idrijska zasedba Zablujena generacija je dejansko z nami že skoraj trideset let, čeprav jim praznovanje obletnic res ne leži, pravzaprav priznavajo, da jim gredo krepko na živce. Razmišljali so celo, da bi praznovali 29-letnico, dejstvo pa je, da bodo drugo leto z nami že tri desetletja, če štejemo leto 1994 za leto, ko je bila postava osnovana. Po letih uigravanja so potem na hitro posneli prva dva albuma Fajht (1997) in Pank zabloda (1998), praktično v enem letu. Niti tretja plošča Ultra lahko (2000) ni prinesla želenega preboja, kar pa jim je uspelo s četrto Pozitiv vabrejšan (2001), pri založbi Menart Records. Po zaslugi hitov, kot so bili Pozitiv vabrejšan, Sonce nabija in Totaln debil, so dosegli celo zlato prodajno naklado. Podobno uspešno so nadaljevali tudi dve leti pozneje z albumom Pop idoli, s katerega so poznane pesmi Upornik brez razloga, Patricija, Moja Liza, Pobegli vlak in Extrasupermegafakinnujno.

Leta 2007 so se predstavili na Emi in s pesmijo Kdo hoče plesati z menoj? pristali na solidnem četrtem mestu, na albumu Mi smo stare pizde leto pozneje pa postregli tudi s priredbama Metulj velenjskih kolegov Šank Rock in Predsednik ZDA Janija Kovačiča. V zadnjem desetletju so izdali single Čas ustavil bi, Men ni dolgcajt, Razvajena (do konca) ter Še en whisky, zadnjo pesem s kitaristom Ramonom (Matjažem Aličem), ki se je iz te dimenzije po težki bolezni poslovil 13. januarja letos.

V začetku junija letos je pevec Primož Alič z Borutom Maroltom iz Niet na Izštekanih 30 v Križankah izvedel pesem Pobegli vlak, kar je bilo lepo in čustveno posvetilo Ramonu, potem pa jih je Jernej Kenda povabil na festival Gora Rocka, kjer so nastopili konec junija. Njihov nastop je bil zagotovo čustven vrhunec letošnjega festivala, zasedbi pa je to dalo nov veter v njena krila. Pred enim od dveh razprodanih koncertov nam je nekaj zgodovine, občutkov in načrtov zaupal frontman zasedbe.

So na vas bolj vplivali npr. Ramonesi, Sex Pistols, ali recimo kasnejši Blink 182, Green Day ali pač Kuzle, glede na to, da ste oboji iz Idrije?

Primož: Začeli smo z Agropopi (glasen smeh). Ramon in Hanson sta imela super strica, ki je imel plošče Ramonesov, kar so bile prve pesmi, ki smo jih dobili v roke, njihova enostavnost in melodika sta nam bili blizu, sploh dokler ne znaš kaj dosti igrati. Kuzel, razen govoric, niti nismo poznali, saj še niso imeli izdanih nobenih posnetkov. Začenjali smo že leta 1993, čeprav je uradna letnica začetka benda leto pozneje. Začeli smo res v stilu Ramonesov, saj smo v enem letu izdali dva albuma, ki pa ju nismo nič spromovirali. Samo o novih pesmih smo razmišljali. Tretji album smo snemali v Škofji Loki, na MARŠ-u smo bili nominirani za album leta.

Dare Kaurič vam je precej pomagal, kot producent, punk boter ali dedek, kako gledate nanj in Kuzle?

Primož: Z njim smo se srečali v bistvu malce pozneje, saj je slišal naše posnetke za prvenec Fajht in nam je ponudil, da bi lahko naredili kakšno priredbo Kuzel in tako je šla pesem Superlim na album Fajht. Tudi tretji album je bila podobna zgodba kot pri prvih dveh, naš preboj pa je bil potem četrti, Pozitiv vabrejšan, ko smo spet sodelovali z Daretom in nas je opazila tudi ostala Slovenija.

Težko si je predstavljati, skozi kaj ste šli, ko ste izgubili Ramona, prva misel je bila ... kaj?

Primož: Hanson je brat od Ramona, jaz sem bratranec, Igor prvi sosed, že od malih nog smo bili skupaj, vedno smo živo sanjali o tem, kaj bomo počeli in kaj počnemo zdaj. To je bilo naše življenje, ves prosti čas smo vlagali v to, hkrati pa se je skozi nas pretakala vsa energija. Ramon se je žal moral posloviti in prvi trenutek si popolnoma prazen. Jernej iz Gore Rocka, nam je vrgel kost in nam hkrati ponudil roko, če bi mogoče le nastopili. Sprva se nam je zdelo nemogoče, za povrhu še korona, Ramonova bolezen, vsaj tri do štiri leta nas ni bilo nikjer na odrih. Ko smo se prvič dobili na vajah, pa ni bilo četrtega člana, ni bilo enostavno.

A vseeno gre svet naprej, je zdaj kaj drugače, kakšni so občutki ob igranju?

Primož: Zelo mi je zanimivo, morda se zdi samo meni, a pesmi nekako rastejo z nami, dejansko v vsakem življenjskem obdobju, ko zapoješ ali poslušaš neko skladbo, se ti zdi, da je še vedno aktualna. Da ima še vedno košček mene in hkrati vsakega izmed nas.

Je bila težka naloga najti nekoga, ki bo stopil v Ramonove čevlje?

Primož: Spet gre za splet naključij, saj Aleš ni bil prva, druga ali tretja izbira. Bil je prva in zadnja izbira. Nekoč sem se nekaj opekel, poškodovali prste na roki, pa je na enem od koncertov Aleš že igral kitaro, jaz pa sem pel. In je vse delovalo. Ko je prišel na prvo skupno vajo, je prinesel svežino solo kitare, ki je manjkala, veseli pa smo, da se je vse postavilo nazaj na svoje mesto.

Junija ste se z Dodijem iz Niet poklonili Ramonu na Izštekanih v Križankah, kdaj in zakaj ste začeli razmišljati, da nadaljujete, morda, ker so vas poleti zvabili na lokalno Gora Rocka in so vam super odzivi dali nov zagon?

Primož: Trideset let že počnemo, kar počnemo, in to delamo s srcem. Za nas je bil to hud udarec, nekaj, na kar se en moreš navaditi, iskrica pa še vedno tli v vsakem izmed nas. Po Gori Rocka, v ta nastop smo zares vložili ogromno, se moramo zahvaliti občinstvu, ki nas je dvignilo, poneslo in vrnilo v življenje.

Od 2017 ste posneli single Men ni dolgcajt, Razvajena (do konca), nazadnje pa Še en whisky (2020). Torej sledite novim trendom, veliko mladih posluša zgolj še single. Je album zastarel format, ali še zmeraj razmišljate o albumih?

Primož: Nekaj let pred temi pesmimi smo dejansko videli, da se je po albumu Mi smo stare pizde leta 2008, ki smo ga izdali v samozaložbi, prodaja ustavila, ko je album prišel na svetovni splet. S tem je povezanih veliko stroškov in je dejansko težko, če nimaš dobrega zaledja. Po drugi strani pa je Slovenija zelo majhna, smo pa po svoje perfekcionisti, saj želimo zadeve narediti dobro, da imajo rep, glavo in dušo.

Malo je domačih bendov, ki dejansko živijo od glasbe ...

Primož: Jaz sem živel od glasbe kakih pet let in lahko rečem, da je rokenrol kruh včasih precej trd in tudi suh, haha.

Če ste še vedno po duši pankerji, koliko je še upora v teh časih (raperji se sicer trudijo), ali gre bolj za uporništvo brez razloga?

Primož: V bistvu smo "štekali" Ramonese, njihovo izpovednost na način, da so skozi tri akorde lahkotno podajali in hkrati izrazili energijo, kar je bilo za nas bistvo njihovega ustvarjanja. Biti upornik in pisati aktualna besedila za nek trenutek, ki so že čez eno leto "passe", pa je praktično brezveze. Še en whisky je bila zadnja pesem z Ramonom, ven pa je prišla v dneh, ko je bil napovedan prvi "lockdown", kar se je pokazalo dokaj vizionarsko, z apokaliptičnim besedilom vred.

Hanson: Mar ni vsako umetniško ustvarjanje upor proti minljivosti človeškega obstoja?

Vseeno pa ste po tridesetih letih zdaj v zrelem obdobju, če ste bili že petnajst let nazaj "stare pizde", kaj ste torej zdaj?

Primož: Takrat smo se delali, da smo, zdaj pa smo zares (huronski smeh)! Zdaj smo še bolj stari, haha.

Oba koncerta v Kranju sta bila razprodana v rekordnem času, kaj pa sama ustvarjalnost, je spet nazaj, kako se vam zdi?

Primož: Počaščeni smo, da imamo tako zvesto občinstvo. Definitivno si želimo ustvarjati naprej, saj prinese novo svežino, ko narediš novo pesem in jo ljudje vzamejo za svojo, kar je ena lepa zgodba. Upamo, da nam uspe še kakšen album, a se nočemo obremenjevati ali se postavljati pod pritisk.