Novi vinilni časi: družbeno relevantna glasba neke mladosti

Veliki povratek vinilnih plošč v zadnjih letih

Da so vinilne plošče v zadnjih letih spet postale "vroča" roba, ni treba posebej poudarjati, saj je zgovoren podatek ta, da so bili fizični nosilci v zadnjih letih spet v ospredju, predvsem v Veliki Britaniji, posledično pa tudi drugod. Tudi v Sloveniji smo priča trendu, da tudi mlajše generacije vedno več posegajo po fizični obliki glasbenih nosilcev, sploh vinilnih plošč, o čemer pričajo številni sejmi plošč. Osrednji in glavni se nekajkrat na leto odvija v ljubljanski Biljardnici, prej na Parmovi ulici, od nedavnega pa na Bavarskem dvoru. Tudi drugod po Sloveniji se občasno zgodijo manjši sejmi, od Medvod, Kranja, Škofje Loke, pa do Maribora in Murske Sobote.

Da so se temu trendu oz. vrnitvi h koreninam pridružile glasbene trgovine in seveda tudi založbe, ni novost, še posebej pa razveseljuje dejstvo, da se je založba Dallas Records odločila, da izda nekatere vinilne izdaje punk skupin, od katerih jih je kar nekaj, ki prej sploh niso imele svoje LP izdaje, ali pa so njihove plošče zelo iskane, težko dosegljive. Če se že kje pojavi kakšna rabljena, je običajno naprodaj po nenormalno visoki ceni, ki jih "nabijajo" tisti, ki se jim je po bogsigavedi kakšnih kanalih uspelo dokopati do kakšnega izvoda, zdaj pa se jim v očeh svetijo evri potencialnega zaslužka. Kar pa nima praktično več nobene zveze s samo glasbo in konzumiranjem le-te ...

Težave z izdajo albuma Otroci socializma

Z nekaj sreče boste tako lahko posegli po vinilni izdaji zasedbe Otroci socializma, ki jo je založba Dallas Records izdala na rdečem vinilu, sicer je na njej kakšna pesem manj kot na zgoščenki, a vsi oboževalci in tisti, ki jih zanima, kako je zvenel punk pred skoraj štirimi desetletji, bodo najbrž zastrigli z ušesi.

Zasedba je nastala že leta 1981 kot trio brez vokalista, in sicer so bili to Darko Bolha na kitari, Andrej Štritof na basu in Roman Dečman na bobnih, zbrali pa so se kmalu po Titovi smrti. Ne dolgo zatem se jim je pridružil še Brane Bitenc z unikatno-prepoznavnim recitatorskim vokalom, hkrati avtor občutljivih, ekspresivnih besedil, ki so kritično reflektirala takratno družbo, saj so prah dvigovale njegove stvaritve, kot so 700 usnjenih torbic, Vojnik, Zamenite mi glavo ali Pejd ga pogledat, Brane.

Leta 1982 so nastopili na Novem rocku, ko je Bitenc, kot netipičen frontman, pol ure nastopal s hrbtom, obrnjenim proti občinstvu, in z njim delil svoje družbeno kritična besedila. Istega leta je založba ŠKUC izdala EP v obliki kasete v skupni nakladi dvesto izvodov. Leta 1986 so izdali edini studijski album, ki je zbral vsa dela v obliki kasete z naslovom Kri, pot do LP plošče pa je bila pravzaprav tragična, če že ne komična, in seveda zelo očitno politično obarvana farsa.

"Veliko peripetij je bilo okoli naše neizdane plošče pred 40 leti. Zgodba, na kratko, je ta, da smo na začetkih podpisali pogodbo z ZKP RTV Ljubljana, ko naju je z Romanom na sestanek povabil urednik Jure Robežnik, ko nam je šlo dejansko dobro po celotni Jugoslaviji. Njemu sicer naša glasba ni bila posebej blizu, je bil pa širok v tem smislu, da je razumel, da je treba izdati tudi kaj drugačnega kot samo to, kar so oni v tistem trenutku izdajali. Edini pogoj pa je bil, da zahteva, da imamo resnega producenta, da je slišal, da imamo težave z igranjem, da se ne znamo niti uglasiti, česar si pač ne moremo privoščiti, saj bodo v naš projekt vložili denar in tako naprej. Predlagal je Tomaža Domicelja, ki je takrat deloval na relaciji London–Ljubljana. Dobila sta se z Bitencem, a sta se že po dveh minutah skregala in razšla, zato sem Robežniku povedal, da tole ne bo šlo, da z Domiceljem nismo na isti valovni dolžini. Potem pa je rekel, koga predlagamo, pa smo rekli, da najraje z Daretom Hočevarjem, ki je stežka, a na koncu le privolil v sodelovanje. Ko smo stopili v studio, smo imeli dejansko kar veliko težav z vso tehniko in vsem, sploh jaz, a smo le naredili posnetke za ploščo. Plošča je šla v tisk s tem ovitkom, ki je tudi zdaj na reizdaji, pot je bila očitno dolga v Beograd, obenem pa  ne vemo, ali je sploh prišla do tja. Sam sem spraševal, kdaj jo bomo lahko dobili, da organiziramo promocijo. Vedno so mi govorili, da bo, da pač ni prioriteta. A je kar ni in ni bilo. Ivo Umek nam je dejal, da so neki zapleti, da ni dovolj kvaliteten material, pač neki izgovori. Čez tri ali štiri leta pa smo potem bili s skupino Videosex na festivalu v Opatiji, ko nama je Jure Robežnik čestital za tri tisoč prodanih izvodov. Kar se nam je zdelo kot šala. Šel sem preverjat v skladišče, kjer mi je skladiščnik dejal, da dejansko nikoli ni prišla v Ljubljano. Žal sami zgodbi nismo nikoli prišli do dna," se je zapletov in vsekakor zanimive zgodbe nedavno spomnil Štritof.

"Je pa zadeva izšla na kaseti pri ŠKUC-u kot znak upora, ker albuma nismo mogli izdati pri uradni založbi. Imeli smo težavo, kdo bo to natisnil, šli smo do Racmana v Šentvid, kjer smo se nekako domenili, za 200 komadov, kar je bilo takrat kar pogumno, nam je priznal pozneje. Nato je natisnil še 300 kosov, ki so prav tako hitro pošle, saj smo bili kar vroča roba," je še dodal Štritof.

Leta 1998, dvanajst let po razpadu skupine, so sicer prišli do svoje zgoščenke, na katere so uvrstili tudi tri pesmi z nastopa na Novem rocku 82, vsi sladokusci, ki raje prisegajo na "krvavo rdeč vinil", kar nakazuje originalna naslovnica z okrvavljenim dojenčkom, pa se bodo strinjali, da gre za zbirateljski primerek, ki ne sme manjkati v pravi zbirki domače glasbene zapuščine.

Kultni Lublanski psi prvič na vinilu

Založba Dallas Records pa je zadeve zastavila širše, saj so svoje vinilne (re)izdaje dočakali tudi reški Termiti, Let 3 in Grč ter Lublanski psi, ki pravzaprav nikoli prej niso imeli nobene svoje vinilne izdaje pesmi, ki so jih posneli v 80. letih. Kultni ljubljanski band je sicer nastal že konec sedemdesetih let, ko so delovali v letih 1978 in 1984, njihove posnetke pa lahko najdemo na punk kompilaciji Lepo je ... iz leta 1982. Znova so se zbrali v novem tisočletju, ko so 2004 izdali zgoščenko Hrapavogrobo te ljubim / Drenjanje s sodrgo. To je bil prvi diskografski izdelek skupine in hkrati poskus oživitve legendarne zasedbe, dodatni disk Drenjanje s sodrgo pa je vseboval devet skladb skupine iz obdobja 1979–1981.

Zasedbo smo lahko ujeli na odru leta 2010 v Katedrali Kina Šiške ob 60. letnici botra slovenskega punka Igorja Vidmarja, nazadnje pa aprila lani, prav tako v ljubljanskem centru urbane kulture, ko so bili predskupina hrvaškima zasedbama Paraf in Grad. Skozi zasedbo so se tekom let sprehodili Mario Šelih na vokalu, Milan Košir - Milč na kitari, ki je napisal tudi večino besedil, Ivan Bekčič (kitara), Matjaž Gantar (bas), Miran Potočki (bobni), Pavel Toplak (kitara) in Sašo Mrše (kitara). Zasedbo zaznamuje nepozaben Šelihov vokal in melodični pank, ob katerem je težko ostati ravnodušen. Dvojna vinilna izdaja vsebuje kar 19 pesmi, med njimi so Himna naše mladosti, Dobro jutro, mati, Neumni, odpisani in prazni ter Sončna parada, ki se jih zagotovo marsikdo spomni kot skladbe, ki so se zažrle v domačo punk rock dediščino.

Fox: Mlajšim generacijam bi radi približali ideje, razmišljanja, čustva in energijo nekdanjih časov

Ob vsem omenjenem pa smo se obrnili tudi h gonilni sili, saj nam je več o izdajah, takratnih časih, vzgibih in načrtih razložil vodja založbe Dallas Records Goran Lisica Fox, ki je prepričan, da so reizdaje punk in novovalovskih albumov nekakšen dodatni pogled na plodno in pomembno obdobje glasbenega ustvarjanja v regiji. Predvsem (v)pogled v čas, ko je glasba imela ključno formativno vlogo v življenju takratne mladine. Hkrati pa je prepričan, da je vredno mlajšim generacijam in tudi tistim, ki jim spomini na tiste čase omehčajo srce, ponuditi nekaj več. Kljub temu, da se morda o tem ne govori in ne piše več toliko, saj spomini večinoma živijo kot zgodbe posameznih udeležencev in snovalcev takratne glasbene in siceršnje scene.

Po kakšnem ključu in s kakšnim namenom ste (re)izdali plošče Paraf, Termiti, Lublanski psi, Let 3, Otroci socializma?

Ključev je več. Vsekakor ljubiteljsko generacijski ključ, to je glasba iz naše mladosti, nekaj kar nas je v veliki meri definiralo. Poleg tega je v tem malo kulturnega misijonarstva oz. želja, da se še enkrat en del pozornosti na glasbeni sceni usmeri na pomembno glasbo iz preteklosti, na nekaj, kar je glasbeno in družbeno relevantno. In nenazadnje bi mi na Dallasu z veseljem znova izdali prav vso ex-yu punk in novovalovno glasbo, vendar se moramo zadovoljiti s tistim delom, za katerega imamo izdajateljske pravice.

Menite, da so poleg tega, da je to nekakšno posvetilo, spominček na neke druge čase, za vse vpletene in njihove sopotnike, te izdaje tudi nekakšen učbenik punk rocka, ki bi ga moral poznati tudi vsak resen ljubitelj glasbe iz generacij rojenih po letu 2000?

Želeli bi, da novim generacijam približamo ideje, razmišljanja, čustva in energijo, ki je bila prisotna na nekdanji punk in novovalni glasbeni sceni. Danes je pozornost sledilcev glasbe veliko bolj razdrobljena, kot je bila nekoč, vsaka skupina "fenov" sledi predvsem svoji glasbi, slabše pa pozna vse ostalo. Bili bi zadovoljni, če bi vsaj en del nove publike, recimo ljubitelji rocka, "trznili" na te izdaje.

Pri nekaterih bendih je bilo to pravzaprav prvič na tem mediju, kar bi se morda morali zgoditi pred 40 ali več leti, a se to ni zgodilo, iz takih ali drugačnih razlogov. Koliko so bile omenjene zasedbe dejansko vpletene v sam proces, kakšen je bil njihov prvi odziv, ali je šlo tu bolj za željo, idejo same založbe, da se zadeve izdajo?

Vsi izvajalci nekdanjih skupin so bili veseli izdaj. Iniciative prihajajo iz različnih strani, vsekakor je za pričakovati, da diskograf pri tem ni pasiven. Pri skupini Paraf se je celo zgodilo, da so reizdaje pobudile ponovno diskografsko in koncertno delovanje skupine – posneli so nekaj novih skladb, odigrali par deset koncertov v regiji, v pripravi je tudi vinilka z njihovega lanskoletnega koncerta na Reki. Pri skupini Termiti se je zgodilo tudi lepo, čeprav tudi tragično naključje – bobnar skupine, Berislav Dumenčić Bero, je umiral v reškem hospicu, preostali člani banda so ga obiskali par dni pred smrtjo in mu prinesli LP ploščo Vjeran pas. 

Glede na ponovno obuditev vinilnih plošč, ki se vedno bolje prodajajo, menite, da je to najprimernejši način, da ta glasba pride med ljudi, da to ni več zgolj stvar hipsterjev, ki radi okoli hodijo s ploščami pod pazduho? 

Prodaja vinilov sicer narašča, ampak je delež prihodka od prodaje vinilov zanemarljiv v skupni prodaji glasbe. Nakupi so predvsem zbirateljsko ljubiteljsko početje. LP plošča je lep "fenovski" objekt, skoraj fetiš, skratka nekaj, kar si ljubitelj privošči, si želi imeti doma, ali pa ga z veseljem podari drugemu. Nekje sem prebral, da polovica kupcev vinilov doma sploh nima gramofona, na katerem bi jih poslušali.

Punk rock na pretočnih platformah nima ravno veliko smisla, ali pač?

Mislim, da je smiseln, da je vsa glasba na pretočnih platformah, saj gre za dominantno obliko komunikacije in konzumacije glasbe, tudi informiranja o glasbi, takšna bo tudi v prihodnje.

Pa ljudje, po vaše, dejansko poslušajo in slišijo sporočila, upor, ki je nekdaj zeval iz besedil tovrstnih bendov, hkrati pa je to nekaj, kar dandanašnjim izvajalcem kronično primanjkuje ...? 

Verjamem, da slišijo in tudi razumejo za kaj gre oz. je šlo v preteklosti. Morda se zaradi tega bolje zavedajo svojega socialnega, družbenega in političnega položaja v sodobni družbi. Ne mislim pa, da je kar koli iz preteklosti lahko dokončen recept – tukaj so novi časi, novi izzivi, nove rešitve. Je pa lahko v navdih.

Imate v načrtu še kakšne podobne izdaje v prihodnosti, katere?

V tisku je ponatis legendarne kompilacije reške rock scene Rijeka-Paris-Texas. Na tej kompilaciji so zabeleženi posnetki izvajalcev "tretjega vala"  oz. novovalovska scena, ki je stopila na sceno po prvem in drugem valu punka. Nedavno smo iz tiska dobili vinil legendarnega prvega albuma reške skupine Laufer. Laufer je generacijsko nekako na robu, začeli so delovati proti koncu osemdesetih, recimo, da so ulovili novi val za rep.