Pri imenu Novi fosili je imel menda prste vmes Arsen Dedić, zdaj pa ste na sceni pol stoletja, saj dočakali ste abrahama. Ste še vedno "novi" ali ste vmes postali zreli, starejši, bolj utrujeni?
Marinko: Arsen je res bil zraven, ni pa bilo ime povsem njegova ideja. V času nastanka so nas kolegi spraševali v neki gostilni, kako se bomo imenovali, pa smo jim dejali, da ne vemo, da smo že zdaj stari kot fosili. Potem pa se je izza šanka oglasil Arsen in predlagal, da bi bili Novi fosili.
Zec: To je prava resnica (smeh).
Sanja: Arsen je torej dodal pridevnik "novi" in to ime je ostalo.
Kaj vam vsakemu posebej pomeni, da ste v tej zasedbi? Kakšno življenje vam je to omogočilo?
Marinko: Novi fosili so moje življenje. Tako vsebinsko kot čustveno. Ne vem, kaj in kako bi bilo, če bi delal nekaj drugega v življenju, če bi se družil z drugimi ljudmi.
Zec: Če bi bil recimo veterinar ...
Marinko: Ja, če bi bil veterinar in bi potem šaril kravam po vimenih (smeh). Oni pač to delajo. Ali pa vršijo umetne oploditve. A sem glasbenik in moram iskreno priznati, da sem vznemirjen vsakič, ko imamo vajo in komaj čakam, se lepo obrijem, pripravljam, sem ves na trnih.
Sanja: Marinko je že od prvega trenutka, vseh petdeset let, v skupini, zato je to razumljivo, da je to njegovo življenje. Jaz sem prišla v skupino leta 1983, kar pomeni, da sem zraven že sedemintrideset let, kar je več kot polovica mojega življenja. Skupina je zaznamovala moje življenje. Vse veselje in radosti, žalosti, sem preživela z Novimi fosili. Še posebej z Marinkom in Zecem. Počaščena sem, da sem del te lepe zgodbe in da bodo te pesmi, ki jih vsi poznajo, ostale tudi potem, ko nas več ne bo. No, le Marinko bo živel večno, ha-ha.
Zec: Ko si toliko let član take skupine, uspešne institucije, ki je ustvarila toliko brezčasnih uspešnic, zimzelenčkov, potem moraš biti na to ponosen. Živel sem to življenje, bilo je veliko vzponov in tudi padcev, a kakor koli obrnem, ne bi zamenjal in bi še enkrat vse ponovil, če bi bilo treba.
Sanja, kolikor vem, je bil vaš prvi koncert v Mariboru 18. oktobra leta 1983. Menda ste imeli veliko tremo in ste nekajkrat pomešali besedila. Kako se spominjate tega prvega nastopa?
Sanja: Res je. In od milijona nastopov, ki smo jih imeli, sem si jih zapomnila le nekaj, tudi tega prvega v Mariboru, zagotovo. Celo leto smo vadili in potem sem v domu JLA v Mariboru nastopila prvič, fantje so igrali eno pesem, jaz sem pela drugo, bil je pravi kaos (smeh). Dveurni nastop, a popoln kaos na odru in v moji glavi, kakšne blokade. Spominjam se, da je na koncu koncerta prišel župan in mi dal ogromen šopek cvetja. Prestala sem ognjeni krst, četudi so nekateri ljudje umirali od smeha.
Marinko: Mah, saj niso umirali, večina tega sploh ni opazila. Saj smo jo podpirali, da je bila v redu. Tudi zdaj, če je kdaj malo slabe volje ...
Sanja: Ja, zdaj, v menopavzi (smeh) ...
Marinko: Ti nudimo ramo in vso podporo, saj si za nas najboljša ženska na svetu.
Sprva so bili v skupini samo moški člani, potem je bila Đurđica, kasneje sta peli tudi Jelena in Nataša. Bili ste nekakšni jugoslovanski Abba. Poznani ste bili po celotnem Balkanu, v čem je bila ta univerzalna privlačnost, ki je pritegnila toliko pozornosti občinstva, ki vas je poslušalo in imelo rado?
Sanja: Seveda so nam bile všeč primerjave z Abbo, vedeti pa morate, da smo bili prva pop skupina, ki je v Jugoslaviji uvedla večglasno petje, kar je bilo po vzoru Abbe. Zakaj Novi fosili trajamo vsa ta leta? Na prvem mestu so pesmi, ki so brezčasne, ki so danes všeč mulcem, ki morda celo težko povežejo naše obraze s temi pesmimi. A jih po vsej regiji pojejo vsi, od Slovenije do Makedonije. Vsi, ki smo bili v skupini, pa smo v to dali del sebe, svoje osebnosti, duše, karakterja in to je ključ uspeha Novih fosilov. Je pa naša publika z nami tudi rasla, saj so pesmi predali tako svojim otrokom kot vnukom, zato na naše koncerte pridejo ljudje vseh generacij.
Katere točke v vaši karieri so vas definirale?
Zec: Mislim, da smo eden od redkih bendov, ki je razen profesionalnega odnosa do dela, v ustvarjanju in živih nastopih gojil tudi iskreno prijateljstvo. Poznamo medsebojne težave, čustvene krize in tako naprej. Ne gre samo za posel in denar. Obstaja še veliko več od tega. Ko dandanes delamo koncerte, tudi zdaj, ko imamo 50-letnico, nam je pomemben profesionalizem, pa dobra izvedba, dobra čustva in dobra interakcija z občinstvom. Vse skupaj pa je iskreno, brez fige v žepu.
Še pred slabim desetletjem ste bili vsi na kupu, potem so prišli težki udarci, smrti, Rajko Dujmić je zaradi lastnih težav zapustil skupino in vam hotel celo prepovedati uporabo imena. Kako gledate na vse to, kakšne občutke imate okoli tega?
Sanja: Zares smo preživeli veliko lepih in srečnih trenutkov, a bili so tudi žalostni in grdi. Zapustilo nas je že kar nekaj članov, tudi moj mož in Đurđica, Rajko pa se že dolga leta bori s težko boleznijo in odvisnostjo. To so bili trenutki, ki so nas zelo prizadeli. Ker smo ljudje iz mesa in krvi in ni nam bilo lahko. A gremo naprej, zaradi pesmi, občinstva in na koncu koncev zaradi naše strasti.
Zec: Ko smo na odru, ko izvajamo pesmi, to je del naše svobode. Sam se počutim zelo osvobojenega. Do občinstva obstaja samo spoštovanje, strahu pa ni. K temu so pripomogle tudi izkušnje in leta. Kar je dobro. Interpretacija je tako lahko na nivoju, kar ljudje prepoznajo, vse skupaj pa bo trajalo, dokler bo bog dal.
Imate bogat repertoar uspešnic, veliko je zimzelenih. Mislite, da iste pesmi delujejo povsod ali je npr. drugače v Sloveniji, na Hrvaškem ali v Makedoniji?
Zec: Lahko bi dejali, da so naše uspešnice vsejugoslovanske pesmi, od Triglava do Đevđelije. Ljudje so jih poznali povsod, kjer smo nastopali in se z njimi družili. To je bil tudi eden od razlogov, da so ljudje sprejeli te pesmi.
Se spomnite kakšnega norega trenutka iz zadnjih petdeset let, da vam je ostal v posebnem spominu?
Marinko: Tega je bilo veliko, a se ne spomnim prav nobenega (smeh). Spomnim se, da je bilo fantastično, a se ne spomnim podrobnosti ...
Sanja: Šalo na stran. Bilo je veliko norosti, ki pa niso za v javnost, zato jih bomo zadržali zase.
Sanja, skupini ste se pridružili pri devetnajstih letih. Ste kdaj pomislili, kaj bi bili, če ne bi bili v skupini, bi vseeno peli ali bi počeli nekaj povsem drugega?
Sanja: Mislim, da bi bila novinarka, saj sem študirala sociologijo in politologijo. Dve leti mi je uspelo študirati ob skupini, potem ni bilo več možnosti. Preveč potovanj in zabave. Nisem imela namena postati pevka, prav tako pa nisem mislila, da bom kot pevka dočakala penzijo.
Mogoče vas bomo na odru videli še pri sedemdesetih kot Tina Turner?
Sanja: Resno dvomim. A kot je prej dejal Zec, ničesar ne bi spremenila.
V 70. in 80. letih ste nastopali tudi v Sovjetski zvezi, po Ameriki, Kanadi in evropskih državah. Kako ste gledali na tujino, so bile neke ambicije ali je bilo to samo takrat, morda za dober zaslužek?
Zec: Ko smo bili na pesmi Evrovizije leta 1987 smo imeli idejo, da prodremo čez meje Jugoslavije. Imeli smo stike s tujimi producenti, čeprav je bilo vse skupaj precej zapleteno. Imeli smo ponudbo za nemški trg, da bi peli v nemščini, kar mi je bilo potem žal, da nismo sprejeli. Kar pa bi sicer pomenilo, da bi morali oditi v tujino in vložiti tudi svoj denar, kar pa niso bile majhne številke. Tudi Srebrna krila so bili pred podpisom velike pogodbe za v tujino, a so se premislili.
Kaj vidite kot največji uspeh kariere?
Marinko: Zame je uspeh, da sem še vedno na nogah. Križ me ne boli, tudi z glavo je še vse v redu.
Sanja: Največji uspeh je, da nam je uspelo preživeti vse, tudi slabe trenutke. Še vedno pa se lahko usedemo in pogovorimo in se zabavamo, smo prijatelji. Te pesmi nas bodo preživele, vsi pa imamo tudi dobre družine, otroke, vnuke. To je zame največji uspeh.
Se vidite na odru čez deset let?
Marinko: Jaz se ne vidim, se pa čutim, ha-ha ...
Kaj pa je vaš življenjski moto?
Sanja: Da bi bili vsi zdravi in veseli, pozdravljajo vas Novi fosili!
KOMENTARJI (33)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.