Nostalgija lahko vliva tudi optimizem

Elbow - Audio Vertigo

Elbow so srečen bend, pa čeprav neredko prepevajo o stiskah, samoti in miselnih stranpoteh. Dejansko poje oziroma prepeva le Guy Garvey, glavni avtor in pevec skupine iz angleškega Buryja, severnega predmestja manchestrskega megapolisa. Tudi na 10. albumu kvinteta Elbow se Garvey kot pevec zaradi manka najbolj plemenitih veščin, to je zaradi manka bolj prožnega vokalnega nastavka, komaj znajde. A tudi kot-da-asmatično zadihani uvodno Things I've Been Telling Myself For Years izvede povsem v slogu, nadvse karizmatično. Omenjena tema je takole čez palec posebne vrste premet, ki ga je meddrugim bržčas navdahnil Peter Gabriel, eden od Graveyjevih idolov. Elbow so že dodobra proslavljena britanska indie-folk ali indie-rock institucija. Njihova prelepa sanjava pol-balada One Day Like This (s četrtega albuma The Seldom Seen Kid, letnik 2009) je bila leta na otoku razglašena za song leta. Upravičeno in zasluženo. Elbow so z njo, najbrž res že kar za vekomaj, pristali v pivnicah, na nogometnih stadionih ali pa ob številnih tabornih ognjih. In ko enkrat spišeš song, ki ga brez zadržkov zdaj lahko razglasimo za ponarodelega, ob tem pa nisi poblaznjeno destruktivni ekscentrik, ki bi hitel spodkopati lastni status (tako kot to pogosto počneta na primer brata Gallagher iz legendarnih brit-popovcev Oasis), se zdi preostanek tvoje karierne regate nekaj zelo sproščenega. Elbow so svoj novi album oblikovali prav v takem, v prešerno ustvarjalnem in nepretenzcioznem duhu; a kot vedno tudi s poudarkom na stalno prisotni želji po skladenjskih inovacijah, če ne kar kompozicijskih eksperimentih. Audio Vertigo tako izzveni avtorsko, zvedavo, hkrati zelo zavzeto in nikoli naveličano ali dolgočasno. Album je razdeljen na tri sklope, čeprav tega niti naslovi posameznih posnetkov niti kake druge vsebinske premise neposredno ne želijo nakazovati. Razdelki so zamejeni z dvema nenavadno kratkotrajajočima songoma, ki pa spet nista, kot bi pričakovali, klasično oblikovani vinjeti ali pač skita. Dosledno abstraktna lirika poslušalca zvabi in povede na slalom med (tudi zafrkantskimi) razmisleki o nas, o nas, zvezdniških ljubimcih, če ne kar obsedencih. Ta pesniška samorefleksija, tudi Elbow so zelo priljubljeni, pri čemer njihov preprost videz, lasten povprečnim gigom, v srednjih letih izdaja ravno obratno, se razpreda čez zelo raznolike pop in indie pop forme. Le Knife Fight in The Picture sta povsem rockovsko zastavljena komada. Središčna uspešnica s poudarjeno vlogo garniture pihalcev in trobilcev Lovers's Lap je svojevrstna indie rock potovalnica, ki črpa iz folk-tronice, ritmično pa je sorodna opusu Radiohead. Udarna Balu je močno naslonjena na drvečo vehemenco kakih Kasabian, ob koncu pa jo zanese celo proti latino vibraciji, recimo latinu bolj rovtarskega značaja. Tej sosednja Very Heaven predstavlja nenaden umik v Blurovski oblak metropolitske nostalgije. Romantično, sarkastično, pa tako priljudno. Dober album, ki bo – če domišljijsko parafraziram Emila Filipčiča ali pa Jacquesa Lacana – vse, edino ob živce vas pa ne, ne bo spravil.

Ocena: 4