'Nočem zapustiti Hrvaške, ima kdo sobo, bi mi kaj skuhal?'

Morda na prvi pogled niti ni delovalo, da bo tokrat velika gneča, ki je ni bilo moč izrazito zaznati v popoldanskih urah okoli puljske arene, saj je kazalec na termometru kazal noro vročih 35 stopinj, v avtih pa so se številke pod vročo pločevino dvignile celo tam do 41. A veliko ljudi je očitno raje kot "praženje" na soncu izbralo hlajenje v morju ali nekoliko prijaznejše posedanje in počivanje v bližnjem parku s hladno pijačo v roki.

Počasen zaton sonca in lahkotna sapica z morja sta nakazovala nekoliko temperaturno prijetnejši večer, ko se je počasi začela zbirati množica, ki je vedno bolj pospešeno začela polniti notranjost mogočnega zgodovinskega spomenika, ki je naravnost idealen za poletne koncerte zgodovinski vrednosti in pomembnosti navkljub. A očitno v Pulju župan in mestne oblasti tako kot v italijanski Veroni (in še kje) razumejo, da so tovrstni objekti, seveda ob primerni uporabi in zaščiti, kot nalašč za glasbene in druge dogodke, v vseh pogledih pa je to lahko zgolj dodatni plus za vse vpletene, vključno z občinstvom.

Razprodano prizorišče se je do 21. ure lepo napolnilo, medtem ko ga je ogrevala mlada indie rockerica Devon Ross. Napolnjena arena pa je vedno bolj žuborela v pričakovanju glavne zvezde večera, Lennyja Kravitza, ki je dva dneva pred svojim 60. rojstnim dnevom, 24. maja letos, izdal svoj 12. studijski album Blue ELectric Light. Vmes smo lahko na vsemogočnem svetovnem spletu videli tudi, kako Lenny del leta preživi v svojem raju na Bahamih, v sožitju z naravo, prideluje svojo zelenjavo in sadje, telovadi in tako vzdržuje vrhunsko telesno formo. Tam gosti tudi prijatelje in glasbenike, hkrati pa je to raj, kjer se rojeva njegova glasbena magija. Za povrh pa so pred meseci svetovne medije preplavile govorice o tem, da naj bi že dolga leta živel v celibatu, saj čaka na pravo ljubezen, kar je brez dvoma poskrbelo za dober PR pred pričujočo turnejo.

Po akademskih četrt čez 21. uro so se luči ugasnile in kriki navdušenja so se razlili po povsem nabitem avditoriju tako v peščenem parterju kot na tribunah. Eksploziven začetek je pripadel pesmi Are You Gonna Go My Way izpred dobrih treh desetletij, ki se nahaja na istoimenskem albumu iz leta 1993 in je prava eksplozija brizgajoče rock energije. "Kako ste kaj?" je izustil že po prvi pesmi roker, ki je takoj nadaljeval z Minister of Rock 'n Roll, 20 let staro skladbo z albuma Baptism.

Tretja pesem TK421 je bil preklop na novo ploščo, Lenny pa je svojo rock kitaro zamenjal za bas kitaro ter pokazal, da zna dobro "funkati" in je pravi virtuoz tudi, ko gre za ritem. Oder je zasijal v zanimivih svetlobnih tvorbah, plesu luči ter velikem osrednjem zaslonu ter seveda stranskih dveh, ki pa sta večinoma postregla z dogajanjem na odru, z naborom zanimivih distorziranih efektov. Po I'm a Believer je bil čas za uvodni nagovor. "Ljubim vas, Hrvaška, vau, če to ni najlepše prizorišče na tej turneji, le poglejte to in poglejte sebe," je v lonček vedno bolj naraščajočega navdušenja dolival zvezdnik, ki je deloval iskreno ganjen ob dejstvu, da prvič koncertira na tem zgodovinskem kraju.

I Belong to You je še ena od nežnejših pesmi, ki se je nato prelila v še eno srčno, in sicer Stilness of The Heart, ki so jo krepko podaljšali, končala pa se je ob vsesplošnem prepevanju občinstva. Po še enemu favoritu, Believe, je zaigral pesem Fear s svojega prvenca Let Love Rule, ko sta si duška pošteno dala oba saksofonista in prikazala vrhunsko preigravanje svojih instrumentov, Low pa je bila pesem s prejšnjega album Raise Vibration.

"Dolgo smo potrebovali, da se vrnemo na Hrvaško, a ne bo predolgo, da se bomo spet vrnili. Vsak dan je nov dan, novo potovanje z izkušnjami, izzivi in težavami. Hvala vam za vaše pozitivne vibracije in vzdušje, da si dajete ljubezen, za kar se lahko zahvalimo najvišjemu," je nadaljeval s pihanjem na dušo vsakemu posamezniku glasbenik, za katerega človek dobi občutek, da se ne stara, da uživa v svojem početju in da to nesebično deli s občinstvom na prav vsakem svojem nastopu, ki je ob vrhunski izvedbi, popolnem zvoku in odrski prezentaciji pravi balzam za čutila in dušo.

Paralyzed je bila skladba z novega albuma, nasledila pa jo je The Chamber, 11. pesem pred zaključnim kupčkom petih uspešnic. Najprej je zazvenela ljubezenska It Ain't Over 'Til It's Over, s katero so prepevala predvsem ženska srca, ter prav tako nežnejša Again, čemur je sledila rokersko trša Always on the Run (originalno je kitaro na njej zaigral Slash iz Guns N' Roses) ter seveda American Woman, ki jo je Lenny priredil leta 1999 za film Austin Powers: Vohun, ki me je nategnil, v originalu pa so jo leta 1970 ponudili The Guess Who. Milenijske generacije so seveda posvojile Lennyjevo izvedbo, da je postala ena njegovih največjih uspešnic, četudi priredba, ki letos praznuje četrt stoletja nastanka, prava "petarda" pa je tudi na vsakem koncertu, da dvigne temperaturo vzdušja vse do vrelišča. Kot je bilo kajpak tudi tokrat, prelil pa jo je še v zadnjo skladbo uradnega dela Fly Away, ko je spet sledilo družno prepevanje in rajanje.

A okoli 90 minut je seveda premalo za popolno zadovoljitev, zato se je Kravitz na oder vrnil in ponudil še tretji singel z nove plošče, nekoliko sodobnejše zvenečo pesem Human, za vrhunec koncerta pa zapel še svoj prvi singel v karieri Let Love Rule z istoimenskega prvenca, ki je 23. junija praznoval točno 35 let od izida. Pesem je pošteno raztegnil in z njo podal jasno sporočilo, da moramo slediti in pustiti, da nam vlada ljubezen, sam pa se je podal do občinstva in se z njim rokoval.

"Že zdaj vas pogrešam, občutek imam, kot da nočem zapustiti Hrvaške, ima kdo kakšno sobo zame in da mi skuha kakšno hrvaško jed?" se je nekaj pred koncem pošalil Lenny in s tem na svojo stran pridobil še zadnje dvomljivce, ki so morda dvomili, da pred njimi ne stoji multinstrumentalni genij, ki je v 35 letih postal prava glasbena institucija, ki ponudi vrhunski glasbeni spektakel presežkov. Lenny je tako pri 60 letih neverjeten magnet za ženske, ki se večinsko strinjajo, da je njegov natrenirani in potetovirani torzo vreden greha, sicer pa, kot je priznal, še vedno ni našel tiste prave, torej za marsikatero še obstaja upanje, ki ga (zaenkrat) še ni vredno izgubiti ...