No Rome prinaša hudo izzivalen žanrski zvarek

NO ROME - It’s All Smiles 

Tale je faca. Vse so nasmehi je naslov prvemu albumu izjemno zanimivega filipinskega glasbenika, ki deluje v Londonu. Guendoline Rome Viray Gomez songovske kreacije svojega alter ega No Rome zgovarja z definicijsko sestavljanko shoegaze-R&B. Zveni intrigantno. In tudi je. No Rome niza v osnovi povsem pop komade. Marsikateri izmed njegovih refrenov bi lahko pristal na albumu kake deške zasedbe ali boybenda. Vseeno pri slednjem ne bi vztrajal do skrajnosti, saj se No Rome kot vokalist – nenazadnje tudi zaradi barve svojega glasu – lahko na mah primerja z Matthewjem Healyjem, pevcem in vodjo priljubljene angleške pop postave The 1975. No Rome in njegove zvedave kompozicije večinoma sploh niso osladne, romantične pa so, še kako so. Namreč. Najbolj zanimivo, kar ponuja delo It’s All Smile, je uporaba netipičnih produkcijskih elementov. Podobnih kombinacij, torej fine melodije prešite (s še kar ostrim) breakbeatom, podprte s trap ritmiko, zaključene v slogu EDM-ovskih super uspešnic in podobno – skladovnica vsega tega ob zamaknjen, čeprav ne ves čas falsetni glas, pravzaprav ne sodi. A le do trenutka, ko vhodne prvine ne sproducira, to je skupaj nameša nekdo, ki je drzen in ima poleg tega še zelo izostren glasbeni okus. No Rome je točno te sorte. Da bi No Rome že s prvim albumom instantno postal nekakšen novi mesija ali glasnik na novo izumljenega pop podžanra? Morda pa. Res, otvoritveni komad na komaj 25-minutnem odmerku je naslovljen Space-Cowboy, pravzaprav enako kot eden največjih hitov funky benda Jamiroquai. Na drugi strani pa med sekvencami na It’s All Smiles redno zaznamo prelete ali druge bombastične efekte, ki so značilni za ustvarjalce eksperimentalno-kozmičnega housea, med katerimi vedno rad izpostavim manj znanega Londončana z imenom Bobby Tank.

Lahko z debitantskim albumom tudi v teh časih presenetiš in navdušiš? No problem. Izvoli No Rome.   

Ocena: 5