Leta 2020, sredi pandemičnih časov, sta se Mojca in Peter odločila, da v sodelovanju s producentom Petrom Penkom vnovič obudita zasedbo Niowt, lani spomladi sta tako postregla s pesmijo Lamenting Venus, zdaj pa je pred nami skladba Bedtime Stories, skupaj z animiranim videspotom, ki ga je ustvaril in režiral Jonatan Žižek.

"Bedtime Stories je pravljica za lahko noč, ki se giblje v prostoru med budnostjo in sanjami, v prostoru odsotnosti misli, kjer ne obstaja nič drugega kot glasba. Pravljica o spominu in nostalgiji, v njenem jedru pa je podoba, spominski drobec, morda doživet, morda odsanjan, na neko daljno jutro, ki se je, tako kot v Cunninghamovem romanu Ure ugotavlja glavna junakinja Clarissa, zdelo kot trenutek začetka srečnosti. Trenutek, za katerega se desetletja pozneje zaveš, da ni bil začetek, ampak da je to bilo to, trenutek popolne sreče, ki se nikoli ne more ponoviti," o novi pesmi sporočajo Niowt.

Za besedilo, glasbo in vokal je poskrbela Mojca, za klaviature in glasbo Peter, kitare in bas je prispeval Penko, vsi trije pa za produkcijo, programiranje, miks in aranžiranje. Več sta nam Mojca in Peter povedala v kratkem klepetu.

Po kakšnih spominih in nostalgiji posegate v novi pesmi Bedtime Stories?

Mojca: Bedtime Stories so rezultat brskanja po neuporabljenih besedilih, ki so nastajala v času, ko smo delali na drugem albumu, na albumu Loverboy. Kontekst teh besedil je – glede na naslov albuma – predvidljiv, v tistem času sem skozi svoja besedila in glasbo raziskovala, doživljala in predelovala zelo intenzivno ljubezensko izkušnjo. Tako skrajna, dolgotrajna čustvena stanja te zaznamujejo, oblikujejo, nekako ostanejo vkodirana v to, kdo si, kdo postajaš in v kaj se kot osebnost razvijaš. Besedilo, kakršno je zdaj, postavlja neposredna občutenja, ubesedena v takratnih besedilih, v kontekst tega, kar sem zdaj; mapira ta mladostna, skrajna stanja znotraj moje trenutne življenjske izkušnje, ki se izkazuje za precej manj vezano na sedanji trenutek, kot se zdi. Raziskovanje različnih vidikov implozije vseh trenutkov znotraj aktualnega trenutka je tudi glavna tema skladb, ki nastajajo zdaj. Glasbeno osnovo za komad je postavil Peter, ki je fantastično zaznal vajb besedila in povezal mehke, nežne, nostalgične kombinacije akordov v nekakšen pastiš zasanjanih romantičnih nokturnov. Aranžma kombinira elektroniko z akustiko, s klavirjem in kitaro, in na ta način prispeva k sporočilu besedila, k tej zrušitvi vsega v zdaj. Podobno funkcijo ima tudi videospot za skladbo, ki ga je ustvaril mladi animator Jonatan Žižek. Kljub mladosti mu je uspelo to intenzivno izkušnjo iz nekega drugega prostora in časa mojstrsko prevesti v postapokaliptično, v bistvu kiberpankovsko, še vedno pa zelo občutljivo, zelo organsko animacijo.

Po lanski pesmi Lamenting Venus, ki je izšla po 20-letnem premoru, ste frekvenco očitno precej skrajšali. Kakšno razmerje se je pokazalo na kreativni relaciji kvantiteta-kvaliteta?

Mojca: Hočeš reči, da je leto in pol premora bistven napredek proti dvajsetim letom (smeh)? Saj najbrž je res. Izid tega singla sva s Petrom načrtovala že precej prej, videospot je bil skoraj končan že spomladi ... Se pač ni izšlo. Glede na to, da muziko delava izključno zato, ker to neskončno rada počneva, je dinamika izidov v drugem planu. Kvantiteta tako ne igra nobene vloge, ko je komad tak, kot mora biti, torej za kakšne tri stopnje boljši, kot sva si ga v osnovi zamislila, ga izdava. Še dobro, da je producent Peter Penko tako potrpežljiv in razumevajoč. Res pomaga, da smo prijatelji že vse odraslo življenje in da je delanje muzike pač naš način druženja in prijateljevanja. V tem, kar počnemo zdaj, je vsak zvok premišljen, vsaka distorzija pikolovsko izbrana za določen učinek, vsak šum je tam, kjer glede na našo vizijo mora biti.  

Kakšni in kolikšni so bili sicer vaši kreativni izlivi, so vse zadeve sveže ali gre tudi za kakšno, ki je potegnjena iz zaprašenega predala ali diskovja?

Mojca: Pa nekako se po vsej liniji dogaja to, kar je glavna tema zdajšnjega ustvarjanja. Torej razvijanje in nadgradnja tega, kar smo postavili kot Niowt pred dobrima dvema desetletjema, znotraj zdajšnjega prostora in časa. Nekaj skladb je povsem novih, nekaj pa jih je res vzetih iz zaprašenega predala, očiščenih, popravljenih in posodobljenih. Tak je bil, recimo, Lamenting Venus, tak bo naslednji singel, ki naj bi predvidoma izšel v začetku naslednjega leta. Bedtime Stories je nov, čeprav si za osnovo jemlje preteklo, nikakor pa ne zaprašeno izkušnjo.  

Vaši stari privrženci se od časa do časa vračajo k poslušanju obeh vaših albumov, za katera ugotavljajo, da sta še vedno relevantna v svoji "špuri". Koliko skladb bo na napovedanem EP-ju in kdaj bo ugledal luč sveta?

Mojca: Moram kar neskromno reči, da se mi oba albuma po vsem tem času še vedno zdita super, ponosna sem nanju. Vem, koliko dela je bilo vloženega vanju in kaj smo skušali takrat narediti – in tudi smo naredili. Albuma štejem med svoje najpomembnejše dosežke. In se povsem strinjam z ugotovitvami, da se v svoji "špuri" še vedno lahko mirno kosata s sodobnejšimi stvarmi.

Peter: Če je bil sploh prvi album, Niowt, še precej eklektičen, nekateri kritiki so mu pripisovali lastnosti drvečega soundtracka, in je bil drugi, Loverboy, baziran na prevodu emocij in eksperimentiranju s klišeji, na nastajajočem EP-ju lovimo prepoznaven zvok, ki je tako nadgradnja prejšnjih eksperimentov; recimo zrelejša utrditev zastavljene špure, kot jo imenuješ. Še vedno se tu in tam poigramo s kakšnimi eklektičnimi ali klišejskimi elementi, vendar sta zvok in izraz zasidrana v tukaj in zdaj. EP sva sicer napovedovala za letos, a se bo izid pač zamaknili v 2024.

Niowt še kdaj na odru, v živo, kakor koli, kjer koli?

Peter: Seveda, glasba v živo je tista primarna izkušnja, zaradi katere smo v nekoliko bolj rani mladosti ustanovili bend. Smo pa vedno razlikovali delo v studiu in nastope v živo, pri katerih nikdar nismo želeli reproducirati posnetega. S takšnim izhodiščem tudi razmišljava o možnostih za predstavitev v živo. Mogoče nam bo pa leto 2024 tozadevno naklonjeno.

Mojca: Oba si zelo želiva nov material predstaviti v živo, na odru smo Niowt vedno zelo uživali. Je pa to velikanski projekt. Sva sicer človeka projektov, in če se odločiva za ta projekt, ga bova nedvomno tudi izpeljala. Ampak s tem se bova ukvarjala, ko končamo EP.

Torej moramo vsi skupaj (z vama vred) še vedno "brezupno upati, da bomo nehali upati", haha?

Mojca: Glede živih nastopov je brezupno upati, da bomo vsi skupaj nehali upati (smeh). Nekaj bova s Petrom v živo gotovo še ušpičila.