Nina Pušlar: Dati sebe na prvo mesto ni sebično, svoboda je zame največja sreča

Nina, čestitke za petnajst let kariere in šest odličnih albumov. Se je tvoj pogled na glasbo in njeno dojemanje v teh letih kaj spremenil? Če ja, kako? 

Hvala za čestitke. Se je spreminjal, ja – vsako leto pride še kakšna izkušnja, doživetje, razumevanje več in posledično sem se z leti spreminjala tudi sama, spreminjala se je moja glasba, koncerti. Z vsakim albumom in koncertom delam v smeri, da dam kar največ sebe publiki in ji skušam ponuditi čim lepše doživetje ob poslušanju albuma ali koncerta v živo.

Tvoja besedila so večinoma pozitivna, polna sonca, optimizma, ljubezni. Imaš pesmi, ki bi jih lahko izpostavila kot najbolj osebno izpovedne, ki morda najbolj razkrivajo, kdo si v resnici? 

V življenju je pomembno izpostavljati pozitivne plati, razmišljati optimistično ... Imam pa tudi nekaj pesmi, ki so, iskreno povedano, nastale v določenem čustvenem stanju težkih trenutkov, prebolevanja. Podajanje teh zgodb poslušalcem je zame kot pevko na prvem mestu. Petje pa je kot nekakšna psihoterapija. Včasih lažje povemo kakšne stvari, ki bi nam drugače šle težko z jezika. Petje je neizmeren ventil. Izpostavila bi pesmi Tvoja kri in Odhajam z vetrom iz leta 2009 ter dve aktualnejši, Pusti me ter Svet na dlani.

Kaj meniš o tem, da človek, ki je eno s svojim ustvarjanjem, težko poje pesmi, ki so jih napisali drugi? Ali je tvoja izkušnja morda drugačna? Tudi sama si z leti postala avtorica. Meniš, da mora vsak pevec oz. pevka sama pisati pesmi, da so lahko zares "njene"?

Ne, to ni nujno. Mnogo je pesmi, ki jih nisem napisala, pa čutim vsako napisano in odpeto besedo. Ena takšnih je recimo tudi zgoraj omenjena Tvoja kri. Pomembno je, da pesem začutiš, za njo stojiš. Če ti uspe napisati takšno pesem, je to seveda nekaj najlepšega.

Imaš tudi kar nekaj duetov, od Jana Plestenjaka pa do Zlatka. Kaj mora nekdo imeti, kaj mora ponuditi, da rečeš: ja, posnela bom duet s teboj? 

Trenutek, dobra pesem, lepo sporočilo. Kemija med dvema v določenem obdobju.

Na prvi pogled se zdi, da v svoji karieri nisi imela prav veliko spodrsljajev, sploh glede na svojo popularnost. Sklepam, da je tudi večina ljudi do tebe prijaznih in te imajo radi. Ali je  bila vmes tudi kakšna negativna izkušnja? 

Bilo je veliko lepih trenutkov, tudi nekaj malo manj lepih, ampak ko pogledam nazaj, se spominjam predvsem lepih trenutkov in doživetij na tej 15-letni poti.

Kaj pa zadeve, ki so te prizadele in te potrle, četudi morda preostali svet za to ne ve? Kdo ti v takih trenutkih priskoči na pomoč in kako, na kakšen način takrat najdeš pot naprej? 

Vera v to, da se bodo stvari uredile tako, kot je najbolj prav zame, in ljudje, ki znajo v takšnih trenutkih videti luč na koncu tunela, čeprav je sama kdaj nisem mogla videti. Zato pa je pomembno imeti ob sebi ljudi, ki te imajo radi in verjamejo vate tudi takrat, ko sam kdaj ne.

Nekje si povedala, da so se težki trenutki izkazali kot nujni. Zakaj nujni, za osebnostno rast, za neke vrste zrelost?

Točno tako. Zato, da sem se iz njih mogoče nekaj naučila in s to izkušnjo pridobila kakšno pomembno življenjsko lekcijo.

Bazo oboževalcev imaš že od vsega začetka, seveda pa imajo tudi tvoji privrženci svoje želje. Si bila kdaj pod pritiskom, da morda ne izpolniš njihovih pričakovanj, ali so na prvem mestu predvsem tista, ki jih imaš do same sebe?

S poslušalci sem imela v petnajstih letih večinoma lepe izkušnje, do njih sem zelo iskrena. Potrudim se maksimalno, kolikor se lahko – največ, kar lahko dam, so seveda glasba, koncerti, ustvarjanje v studiu. Vse to seveda delam tudi iz lastnega veselja, a želja je še toliko močnejša ravno zaradi vsega lepega, kar mi daje publika na koncertih, v pismih, e-sporočilih. Večino vseh sporočil preberem in nanje tudi odgovorim, če mi le uspe. Ko vidiš, koliko lepega lahko s svojim ustvarjanjem in prepevanjem daš, ko prebereš takšne in drugačne zgodbe življenja – to se me dotakne in zaradi tega ta ljubezen do mojega poklica in do poslušalcev iz leta v leto samo še bolj in bolj raste.

Igrala si Meto v muzikalu Cvetje v jeseni, 170 ponovitev v petih letih je lepa številka. Imaš še kakšno ambicijo za kakšno predstavo, muzikal, ali te mika kakšen drugačen izziv? 

To je bila čudovita izkušnja. Sanjska izkušnja. Hvaležna sem, da mi je bilo dano igrati to vlogo s tako čudovito ekipo soigralcev, ustvarjalcev. Z veseljem bi bila še kdaj del kakšne take zgodbe. 

Letos je zaradi situacije prvič odpadel koncert v tvoji rodni Ivančni Gorici, bil bi deseti po vrsti. Kako boleče je bilo to zate glede na to, da je to bila tvoja tradicija? Si koncert prestavila, bo drugo leto "dvojna doza" ali kaj podobnega? 

Pred enim letom si res ne bi mislila, da lahko pride do česa takega. Trenutna situacija je taka, da so nekatere stvari vseeno veliko pomembnejše od tega, kdaj bom zopet stala na odru. Zato se bom na oder z največjim veseljem vrnila šele takrat, ko bo primeren čas za to. Kaj bo prineslo naslednje leto, je v teh časih res težko napovedovati, želja pa je vsekakor biti čimprej spet nazaj med občinstvom, tako domačim kot po celi Sloveniji.

Koncertov – razen spletnih različic – trenutno ni. Kako velik udarec je zate trenutna situacija in katera je bila tista stvar, ki te je v tem času najbolj presunila? 

Vajena sem nastopati čez vse leto, zato mi taka nepredvidena pavza ni ravno blizu. Jo pa bom izkoristila za vse tisto, za kar sem imela prej premalo časa.

Si zdaj našla več časa zase, si še bolj ustvarjalna, ali ti je tudi kdaj hudo, da življenje ne poteka v ustaljenih tirnicah?

Ljudje naglih sprememb sicer načeloma ne maramo, vendar se mi zdi, da smo vseeno hitro ponotranjili to situacijo in se z njo dobro soočamo, kljub temu da je marsikomu težko. Sicer pa na situacijo gledam z optimizmom. 

Pridejo tudi dnevi, ko te prime otožnost in si najraje v spalnem plašču, pod odejo, na kavču s skodelico kakava in dobro knjigo, ali imaš raje aktivno lenarjenje?

Dobra knjiga je moja prijateljica v dobrem in v slabem.

Pred leti sem v Kranju obiskal tvoj koncert in po njem doživel nekaj neverjetnega: prav vsakemu, ki se je hotel fotografirati s tabo, si ustregla. Česar podobnega nisem videl praktično pri nobenem od slovenskih glasbenikov. In menda počneš to že od vsega začetka. Gre za profesionalizem ali ti oboževalci in oboževalke zares toliko pomenijo?

Če se le da, ustrežem vsakemu, ki si želi fotografije. Meni to vzame kakšno minuto, njemu pa to veliko pomeni. Zato to tudi meni veliko pomeni in to rada storim. 

Sveži videospot in priredba pesmi Ni ona (tvoje prve pesmi) sta pravi "throw back", tako pesem kot videospot sta retro, v slogu charlestona. Od kod ideja? Zdi se, da bi brez težav na tak način posnela kar ves album.

Ekipa glasbenikov, ki me spremlja, je pravi izvir navdiha in idej. Ideja za tako priredbo je prišla čisto spontano na vajah. Mogoče pa kdaj res nastane kar ves album. Ali pa vsaj koncert (smeh).

Menda za 15-letnico, ki si jo morala zdaj prestaviti, v letu 2021 pripravljaš posebno presenečenje, saj bo vse skupaj potekalo drugače, kot je bilo sprva mišljeno. Nam lahko namigneš kaj več?

Seveda je korona obrnila situacijo na glavo. Malo bomo sicer še morali počakati, da vidimo, kako se bomo z virusom spopadali v bližnji prihodnosti, a načrtov imam še kar veliko. Ko bo zrelo, bom povedala kaj več, haha.

Kaj bi zdaj, če bi lahko, sporočila Nini pri dvajsetih in kaj si misli Nina, ki se bliža Kristusovim letom?

Nimam obžalovanj glede svoje pretekle glasbene poti. Najbrž se vsaka stvar zgodi z namenom. Mlajši Nini bi rekla, naj je ne bo strah in naj pogumneje stopa po tem svetu, starejša Nina bi pa samo rada opomnila, da se še vedno počuti zelo mlado (smeh).

Petnajst let ni mačji kašelj. Kje si? Na pol poti, na tretjini, se vidiš na odrih tudi pri petdesetih, šestdesetih?

Če se moja glasbena pot takoj zdaj neha, sem že več kot zadovoljna z doseženim. Na odru bom, dokler bom imela veselje do tega, dokler bom imela z glasbo kaj za povedati in dokler me bo publika sprejemala. Če bo to še trideset let, pa še trideset. Glasba je del mene in verjetno bom to počela, dokler bom lahko. To ni služba, ki jo opravljam pod prisilo. To sta ljubezen in veselje, zaradi katerih se veselim vsakega naslednjega koncerta in vsake naslednje pesmi.

Kaj te osebno najbolj osrečuje? V kakšni meri je tvoja sreča odvisna od ljudi okoli tebe? Ali najdeš srečo in zadovoljstvo najprej v sebi?

Velikokrat preberem ali slišim stavek: najprej moraš imeti rad samega sebe, da imaš lahko rad druge. O tem sem velikokrat razmišljala, pa saj nase res velikokrat pozabimo, sploh v tempu življenja, kakršnega smo bili vajeni včasih. Dati sebe na prvo mesto ni sebično, saj imaš lahko posledično veliko lepše in toplejše odnose s svojimi najbližjimi, pa tudi s preostalim svetom. Sicer pa je svoboda zame največja sreča.

Kaj ocenjuješ za vrhunec prvih petnajstih let? Jih je bilo morda več ali misliš, da pravi vrhunci in zmage šele prihajajo?

Vrhunec prvih petnajstih let je to, da sem jih uspešno dočakala. To za glasbenika ni kratka doba. Imam pa še veliko načrtov, za katere upam, da mi jih uspe uresničiti.

Kako gledaš naprej, kaj si najbolj želiš, ko bo vsega tega konec?

Predvsem si želim, da bi dočakali konec naporne situacije čim hitreje. Da izgubimo čim manj življenj in s čim manj napora preživimo to obdobje. Marsikomu je težko v teh časih, zato si želim, da bi ljudje imeli potrpljenje in razumevanje za sočloveka. Prepričana sem, da se bo življenje vrnilo v stare tirnice, vsaj večinoma. Moji glasbeni načrti ne pomenijo veliko v primerjavi s tem, da spet zadihamo, da se objamemo, se srečamo.

Kaj pa novoletne želje in sklepi, so pri tebi aktualni?

Ljudem želim zdravje, potrpljenje in moč za soočanje s situacijo v teh časih. Čutim optimizem pri ljudeh, kar me veseli. Prepričana sem, da kmalu prihajajo lepši časi, in vsem želim vse dobro v novem letu.