Nick Jonas svoje donosno potovanje po zabavljaški sferi nadaljuje kot Vesoljec

NICK JONAS - Spaceman 

Krasen album. In zelo nepričakovano tak. Nenaden uspeh najstniške in bratske pop zasedbe Jonas Brothers, ta se je utrnil pred poldrugim desetletjem, se mi je svoje dni zdel višek bednega okusa. Tudi njihovi najbolj znani songi (Sucker, What A Man Gotta Do itd.) še vedno zvenijo kot nekaj precej posiljenega, trdega in tečnega. A tisto je bila otročja in s tem Nickova nujna razvojna faza. Jonas je sicer znan kot edinstven notorik v ameriški zabavni industriji, saj je tudi uspešen igralec, še bolj uspešen producent in, skratka, mešetar in ustvarjalec, kakršnih ni veliko.

Toda Spaceman – ta mu je uspel malodane perfektno. Skupaj z izjemnim piscem in producentom Gregom Kurstinom ter avtorico songov Mozello so se lotili prevzema. Izhodišče za spretne in pragmatične ustvarjalce je bil prav gotovo najbolj svež songovski nabor aktualnega soul-pop prvaka Weeknda. Poslušanje albuma Spaceman je ena sama milina. Znotraj te izstopa pet, šest resnično sijajno izpeljanih melodij. Naslovna je prav gotovo taka, še boljši pa sta Heights in Sexual. Kurstinovega dotika pri vseh teh ni mogoče spregledati. Kot referenčen za spoznavanje Spacemanove duše se mi zdi album Colors (2017), ki ga je Kurstin pomagal zgraditi svojemu staremu prijatelju Becku. Torej. Najbolj zanimiva je produkcijska zasnova tega albuma. Naj bo sanjavo, vesoljsko, mehko, romantično, ravno do roba osladnosti. Toda Spaceman naj ostane močno dišeč po milenijski zmedenosti in neodločnosti. Nick Jonas se je kot vokalist zlahka izkazal. Konceptu primerno se mu sploh ni treba kaj prida naprezati. Posamezni songovski gradniki pa kljub prevladujoči pomirjujoči klimi kompleta tega na najbolj smiselnih točkah poženejo naprej. Taki sta funkovsko odkrita Delicious in revijalno-potovalna This Is Heaven. Zanimivo je tudi, da je Jonas soavtorstvo popevke Deeper Love priznal veteranu Micku Jonesu, vodji benda Foreigner, mehko-rockovskim zvezdam še s konca sedemdesetih. Omenjena temelji na pošteno zmodificirani zimzelenki I Want to Know What Love Is (1984). Tej sosednja If I Fall pa se začne skoraj identično, kot se je tista Wild Horses (1987), največja uspešnica kanadskega heroja soul-rocka Gina Vanellija. Malenkost nerodna izbira za uvodnega je song Don’t Give Up On Us. Vse kasneje pa je uživaška plovba po navišjih vladajočih trendovskih zapovedih.

Potrjeno: najboljši Nick Jonas je kozmični Nick Jonas.

Ocena: 4,5