'Ni bil prav visok, bil pa je velik, tako velik kot malokdo'

Hrvaška rock skupina Parni Valjak je nastala že "davnega" leta 1975, ko sta kitarista Husein Hasanefendić in Jura Pađen prenehala z delom v skupini Grupa 220 in sta se odločila ustanoviti novo zasedbo, ki sta jo poimenovala Parni valjak. Ker je dejstvo je, da je leto pred tem v Sarajevu nastala kultna zasedba Bijelo Dugme, ki je izdala odličen prvenec Kad bi bio Bijelo dugme, so Parni valjak prišli na idejo, da bi bili nekakšna zagrebška različica sarajevskih kolegov. Valjak so dopolnili pevec Aki Rahimovski iz makedonske zasedbe Tor, basist Zlatko Miksić Fuma in bobnar Srećko Antonioli.

Rahimovski je bil drobne postave, rodil se je v Nišu, junija leta 1955, a se je družina kmalu preselila v Skopje. Ker je bil njegov oče učitelj glasbe, je mladi Aki že pri sedmih letih začel obiskovati glasbeno šolo, in sicer smer klavir in petje. V najstniških letih je deloval tudi kot didžej, nato pa postal klaviaturist skupine Krvna braća. Kasneje je prestopil v skupino Vakum, zatem pa v zasedbo Tor, s katero je tudi nastopil na BOOM festivalu v Zagrebu leta 1975. Tam ga je opazil Vladimir Mihaljek, bodoči mendežer skupine Parni valjak.

Za zgodnji Parni valjak je bilo značilno, da so nosili takrat trendovska svetleča odrska oblačila,  platformske čevlje, prve pesmi pa so bile triminutne poskočne boogie pesmice z banalnimi besedili, zaradi česar niso naleteli na najboljši odziv pri kritikih, povrh vsega pa so jim očitali tudi, da so kitarske rife "sneli" iz drugih popularnih pesmi tistega časa. Kljub temu so bili na odrih atraktivni, četudi so želeli kopirati Bregovićeve pastirske poskočnice, kar jim morda ni najbolje uspevalo, pesem Hoću da se ženim pa so jim celo uradno označili za "šund".

Njihova debitantska plošča Dođite na show sega v leto 1976, ko so jo ponudili s konceptom, da so skupina Ludi šeširdžija i jahači rumene kadulje (Nori klobučar in jahači rumene kadulje), po zgledu priljubljene knjige za najstnike iz 60. let. Z albuma je poleg naslovne bolje poznana pesem Prevela me mala žednog preko vode. Naslednje leto so izdali drugi album Glavom kroz zid, z naslovnico striparja in oblikovalca Igorja Kordeja, na njej pa najdemo pesmi, kot sta baladi Crni dan in Noć, ter živahnejši Kravata oko vrata in Lutka za bal.

Skupino lahko slišimo na dvojnih kompilacijah BOOM 76 in BOOM 77, ki sta v vinilni različici obe cenjeni pri zbiralcih, prav tako pa so se tri pesmi znašle na kompilaciji Pop parada 1 iz leta 1977. Leta 1978 sta tako Aki kot Hus odšla k vojakom, kar je pomenilo, da je skupina za nekaj časa prenehala z delom. V tem času jih je zapustil Pađen, ki je ustanovil zasedbo Aerodrom, Valjku pa se je pridružil Johnny Štulić. Z njimi ni bil prav dolgo, saj je kmalu ustanovil Azro, imel pa je velik vpliv na Husa, ki ga je "okužil" z njegovo neumorno ustvarjalno energijo. Hus pa mu je tudi produciral pesmi Balkan in A šta da radim?, ki jih je posnela Azra.

To je bil tudi čas, ko se je za Valjak zanimala založba CBS, ki jim je izdala nekaj singlov in nekaj naslednjih albumov v sodelovanju z založbo Suzy. Na tretji plošči Gradske priče so uspešno skočili na vlak "novega vala", album so posneli s producentom Valentinom Maggionijem v Milanu, na njem pa najdemo tudi njihov hit Stranica dnevnika. V tistem času so imeli nastope po tujini, nastopali pa so pod imenom Steam Roller, leta 1980 pa pod tem imenom tudi izdali prevedene pesmi v angleščino na albumu City Kids, ki je bil namenjen tujemu trgu.

Četrti album Vruće igre je končno pomenil njihov veliki preboj, s pesmimi Neda, Javi se, Ona je tako prokleto mlada, poleg imidža temnih oblek pa so predstavili tudi nove člane, in sicer kitarista in saksofonista Rasta Miloševa, basista Srećka Kukurića in bobnarja Paola Sfecija. Dolgo pričakovani uspeh je spodbudil Husa in Akija, da sta v prvi polovici 80. let začela kot po tekočem traku objavljati albume. Leta 1981 so objavili ploščo Vrijeme je na našoj strani, na kateri je prelepa Kao ti, naslednje leto dvojno koncertno ploščo Koncert, leta 1983 album Glavnom ulicom, leta 1984 pa je izšla Uhvati ritam, katere naslovna pesem velja za eno njihovih največjih uspešnic. Sledili so albumi Pokreni se! (1985), kompilacija Parni Valjak in koncertna plošča E=MC2 (1986). Z albuma Anđeli se dosađuju so postregli z najbrž njihovo najlepšo pesmijo Jesen u meni, pesem Anja pa jim je pomagal zapeti Zoran Predin, tisti čas popularen s svojo zasedbo Lačni Franz. Album Sjaj u očima (1988) je posebej znan po naslovni pesmi in seveda kultnih uspešnicah Moja je pjesma lagana ter Prokleta nedelja.

Leta 1989 so na živi plošči ZG Rock Forces Live! združili moči skupaj s Psihomodo Pop, Jura Stublić & Film ter Prljavim kazalištem, leta 1990 izdali album Lovci snova ter obeležili 15-letnico  skupine z velikim koncertom v zagrebškem Domu sportova. Leta 1991 sta izšla kompilacija Pusti nek traje vol. 1 in koncertni album Svih petnaest godina. Po nekajletnem premoru so leta 1993 izdali album Buđenje, na katerem je prelepa Sve jo miriše na nju, da so jih oboževalci komaj čakali, da se vrnejo, pa je potrdil tudi koncert pred 15 tisoč obiskovalci, spet v zagrebškem Domu sportova.

V času, ko je bil popularen MTV Unplugged, so leta 1995 izdali akustični album Bez struje, ki je bil odlično sprejet, na plošči samo snovi teku uzvodno (1997) pa je jim je v priredbi pesmi zasedbe Martin Krpan To ni političen song pridružil sam Vlado Kreslin, dve njihovi akustični pesmi pa sta izšli na kompilaciji Izštekani II (1999). Ob 25-letnici so leta 2000 izdali ploščo Zastave, kjer je Hus predstavil tudi nekaj malce drugačnih pesmi, konec leta pa z velikim koncertom v Zagrebu proslavili četrt stoletja delovanja na glasbeni sceni. Izdali so živa izdelka Kao nekada/Live at S.C. ter Live Zagreb, Dom Sportova 2. XII. 2000. 

Leta 2004 je izšel album Pretežno sunčano?, ob 30-letnici pa so objavili kompilaciji Koncentrat 1997–1983 ter Koncentrat 1984–005. Ko se je že zdelo, da bo njihova poslovilna turneja ob 30-letnici njihova zadnja, temu ni bilo tako. Spet so začeli koncertirati leta 2009, leta 2011 so izdali ploščo Stvarno nestvarno, da ni predaje, pa potrdili s trojno izdajo Nema predaje (2 zgoščenki in DVD) leta 2013, ko so imeli tudi veliki koncert v nabitih Stožicah. Tam so sicer koncertirali že leta 2011, nazadnje pa leta 2017. Ko se je že zdelo, da so blizu upokojitve, je luč sveta ugledal devetnajsti studijski album Vrijeme (2018), istega leta pa je Aki utrpel lažjo možgansko kap.

"Rad se je pošalil na račun svoje višine, a bil je velik ..."

"Moje prvo srečanje z Akijem je bilo, ko mi je dejal 'a, visoka si, super, smejiš se rada, prijazna in zgovorna. Hm.' To je bilo v času, ko sem bila njihova piarovka, ko smo se dogovarjali o vsem, kar je bilo povezano s promocijo, od izidov albumov, načrtovanja turneje in koncertov. Aki je tako nekoč prekinil debato in rekel, da upa staviti, da sem po horoskopu dvojček, ker da smo samo mi, dvojčki, taki. Seveda sem dvojčica in plačal je večerjo v takrat zelo priljubljeni Casa del Papa v Ljubljani, kjer smo bili v tistem času zelo pogosto. Navdušen je bil nad vsem tam in predvsem nad dejstvom, da si edino tam takrat dobil svežo rukolo s parmezanom, ki jo je oboževal. To, da oba rada dobro, res dobro jeva, nama je bilo jasno takoj in da je to le ena od najinih mnogih skupnih točk, tudi," nam je svoje izkušnje opisala njegova prijateljica in nekdanja piarovka pri založbi Nika, Urša Mravlje.

"Velikokrat sva se nasmejala do solz. Bil je preprost, a tako veličasten. Nikoli ni kompliciral, a vedno je bilo, ko vse narediva, greva nekam dobro jest. Ker sem bila sama takrat tudi voditeljica na Radiu Kranj, sva imela tam na promo radijski dan vedno zadnji intervju, da sva šla potem lahko v miru dobro jest na Bled, v Radovljico, Lesce, tudi v Kranj in še na pijačo v takrat top klub Gauloises Blondes Club v Kranju. Seveda so bili vedno vsi navdušeni nad njim, saj je bil takoj del družbe, zgovoren, nasmejan in dostopen. Spominjam se tudi izletov v Trst, kamor smo hodili po kavbojke. Vsakič je razložil, da je le tam lahko dobil take, da so mu bile prav, največkrat celo ženski model, a mu je bilo povsem vseeno. Ob tem se je vedno smejal in se tudi pošalil na svoj račun, saj ni bil prav visok. Bil pa je velik, tako velik kot malokdo," je svoje vtise in spomine o Akiju strnila Mravljetova.

A prav v času, ko vsi upamo, da se bodo počasi spet lahko vrnili koncerti in da bi morda še kdaj morda uspeli slišati Parni valjak, pa je prišla vest o njegovi smrti. Aki je preživel okužbo s koronavirusom, vgrajenih pa je imel tudi šest žilnih opornic okoli srca, kar je bil po besedah njegovega sina Kristijana očitno eden od razlogov, da je odšel v prerani grob. Da je ljubezen v njegovih pesmih večna in da bo veselje, ki ga je širil med ljudmi, v njegovih pesmih živelo toliko časa, dokler bodo ljudje radi poslušali njihove pesmi, pa ne gre dvomiti. Še naprej bo živel v srcih vseh, ki so ga imeli radi, ki so ga radi poslušali skoraj pol stoletja, kolikor je trajala kariera skupine Parni valjak.