Nežna upornica, ki 'mamljivim' ponudbam upa reči ne

26-letna Ditka, ki svojo glasbeno zgodbo utira počasi, premišljeno in s trdnimi temelji, je izdala svoj četrti album Ne bodi, kar nisi. Njeni koncerti ljubitelje lepe besede in glasbe napolnijo s posebno energijo. Njene glasbe, za katero čuti, da ni namenjena množicam, si ne predstavljamo brez poezije Ferija Lainščka, s katerim sta na slovensko sceno prinesla nekaj posebnega – uglasbeno poezijo.

Ditka, vaš četrti album povezuje beseda ne. Čemu vse ste na svoji glasbeni poti rekli ne?

Marsičemu. Res je zelo pomembno, da na svoji poti ves čas delaš na sebi, da spoznavaš, kdo si in kaj si želiš. Ko postaneš javna oseba, te lahko hitro potegne kam, kar ni v skladu s tvojimi prepričanji in vrednotami. Zavrnila sem različne ponudbe za nastope v resničnostnih šovih, povabila na festivale in različne oddaje, za katere sem čutila, da niso v skladu z mojo glasbo. Velikokrat sem rekla ne, da sem ostala zvesta sebi. Včasih je to težko, saj ne moreš vedeti, ali zato morda zamudiš kakšno priložnost. A na koncu dneva je najpomembneje, da veš, da si zvest samemu sebi.

Zakaj želite poslušalcem sporočiti, da je treba reči ne in med njimi 'zanetiti duh uporništva'?

Ne me spremlja od začetka glasbene poti in se pojavlja v poimenovanjih mojih albumov: Ne bodi kot drugi, Ne spreminjaj me in Ne bodi, kar nisi. Ne se mi zdi v svetu, ki nam z vseh strani narekuje norme in pravila, zelo pomemben. Sodobni svet nam sugerira, kaj naj naredimo, da bomo srečni, da bomo zdravi, da bomo uspešni. Včasih se hitro ujamemo v to past in se primerjamo s podobami, ki morda niso realne. Potem smo mogoče nezadovoljni, saj dobimo predstavo, da je naš svet beden. Temu se želim upreti. Reči želim ne temu, da drugim sledim kot ovčka, namesto da poslušam sebe. Zato menim, da je pomembno, da delamo na sebi, saj se le takrat lahko upremo. Ravno poezija in glasba sta lep, poetičen način, s katerim lahko to sporočilo širim. Ljudje ga tako lažje začutijo in sprejmejo. In v tem je moj nov album poseben. Sporoča, da poslušamo sebe in se upremo, hkrati pa še vedno pojem o ljubezni, temi, ki mi je najbližja.

Od tod tudi ideja, da skupaj s Ferijem Lainščkom obiskujeta osnovne šole po Sloveniji in učencem skozi glasbo približujeta tako poezijo kot vrednote? Kaj želita sporočiti otrokom?

Jaz, moj oče in Feri, ki skupaj ustvarjamo to zgodbo, imamo radi otroke. Opazili smo, da na naše koncerte prihaja vse več otrok, ki tudi pojejo uglasbeno poezijo. Vprašali smo se, zakaj jim ne bi dali nekaj več. Začeli smo s projektom Ne bodi, kar nisi, ki je bil najprej namenjen otrokom, in jim predajamo sporočilo, kako pomembno je prisluhniti sebi, se postaviti zase, ne samo hoditi v vrsti. Ravno v šolskem sistemu se mi zdi, da se prevečkrat dogaja, da te usmerjajo in ne pustijo razmišljati s svojo glavo. Širiti želimo tudi sporočilo, kako pomembna je ljubezen. Tako do sebe kot do drugih, do življenja. Jim preko poezije in glasbe vlivati upanje, jih spodbujati, da imajo sanje in cilje.

Naslovna skladba vašega novega albuma nosi ime Ne bodi, kar nisi. Je po tvoje v sodobnem hitrem načinu življenja lažje vedeti, kdo si ali kar nisi?

To življenje se odvija tako hitro, toliko informacij nas obdaja. Po eni strani je svet veliko bolj enostaven, kot je bil pred dvajsetimi leti, po drugi strani pa smo sužnji tega sistema, se vanj ujamemo in lahko hitro pozabimo na sebe. Včasih je bolj enostavno slediti trendom oziroma množici, saj je raziskovanje sebe po mojem mnenju najtežje.

V tem ste tudi zgled. Iz vaših nastopov kar vejeta edinstvenost in zvestoba sami sebi. Kot ste omenili, vas prepoznavne kitke recimo spremljajo že od otroštva, zvesti ste Feriju Lainščku …

Ja, v teh letih sem se izoblikovala. Spoznala sem, kdo sem in kaj si želim. Ravno zato lahko to predajam ljudem, ker se mi zdi najpomembneje, da stojiš za tistim, kar počneš, da v to verjameš, da si iskren. Samo potem ti bodo verjeli tudi drugi. Rada sem svoja, rada sem tudi drugačna, zato me te pesmi tudi opisujejo. Če si izposodim Ferijeve besede: vsi hodijo v vrsti, jaz grem pa po svoje. In vedno se skušam tako ravnati.

Začetek vaše skupne poti s Ferijem Lainščkom, ki je rodil številne navdihujoče, čudovite skladbe, se je začel z njegovo pesmijo na vašem hladilniku. Brez njegovih čudovitih besedil si danes ne znamo predstavljati vaše glasbe. Na predstavitvi vašega novega albuma je povedal, da vaju druži to, da ti o ljubezni veliko veš, ker si mlada, on pa, ker je star.

Obema je skupna najvišja vrednota ljubezen do življenja. Rada imava življenje in svoje delo. Druži naju ljubezen do družine, oba na prvo mesto postavljava ljubezen do družine in dobre odnose. Potem sledi vse ostalo. Ja, ker je star, ima res izkušnje, in ve, kako pomembni so dobri odnosi, predvsem z družino. Pred kratkim mi je dejal, da se noben uspeh ne more primerjati z dobrimi odnosi v družini. In s tem se strinjam. Oba sva lahko uspešna, ker imava to podporo. Na koncertu je posebna energija, največ vredno pa je to, da prideš domov in imaš doma nekoga, ki te ima rad in te podpira.

Imate poseben odnos z očetom, ki vas, kot ste se sami rekli, vedno žene, da presežete samo sebe. Tako je tudi njegova 'krivda', da ste na predstavitvi novih skladb kar štirikrat zamenjali inštrument.

Vedno rečem, da če me oče, ki je profesionalni glasbenik, ne bi navdušil nad glasbo, ne bi bila v tem. Vse življenje je vpleten v svet glasbe in mi je predstavil ta svet, nikoli pa me ni v nič silil. Dal mi je možnost, da sem lahko poskusila peti na mikrofon, napisala svojo pesem, tudi stopila na oder z njim. Potem sem začutila, da si želim to početi. Od vsega začetka je ob meni, je moj mentor. Najprej je zame pisal pesmi, potem sva jih skupaj, zdaj jih vedno pogosteje pišem tudi sama. On je avtor vseh aranžmajev, član mojega benda, včasih tudi samo voznik. Ves čas sva skupaj. Zelo zelo sva si podobna, kar ima svoje prednosti in slabosti, ravno zato se lahko včasih hitro skregava. Ampak fajn je, ker se znava vedno opravičiti in najdeva skupno pot, in ravno zato lahko uspešno sodelujeva. Dobro se mi zdi, da imam ves čas ob sebi nekoga, ki me tudi popravlja. Kritike sicer ni vedno lahko slišati, ampak vem, da je to zato, da se razvijem in rastem, in z njegovo pomočjo mi to uspeva.

Študirali ste nekaj povsem drugega, delovno terapijo. Vam je zato ostalo več prostora za kreativnost?

Zagotovo. Moj oče je po izobrazbi profesor glasbe. In on me je usmerjal, naj študiram nekaj drugega. Mogoče zato, ker je vedel, da bi bila potem bolj strogo nekam usmerjena. Ve tudi, da biti glasbenik ni lahek kruh. Svetoval mi je, da je dobro, da imam še drugo izobrazbo, drug poklic, glasba pa naj mi bo vedno hobi, nekaj, kar rada počnem. Tako sem se odločila, da grem študirat delovno terapijo, saj sem vedno čutila, da želim pomagati drugim. Možnost je bila tudi medicina, a se je izkazalo, da je bila delovna terapija prava izbira, saj se je ravno v času, ko sem diplomirala, začela odpirati moja glasbena pot. In v tem trenutku je glasba moj poklic, bo pa tudi za poklic delovnega terapevta še prišel čas. Čeprav se mi v resnici zdi, da že zdaj pomagam z glasbo. Če ljudje pridejo po koncertu in mi rečejo, da so uživali v mojem koncertu, da so se v njem sprostili, je to tudi na neki način terapija.

Stalnica na novi zgoščenki so tako skladbe, ki jih krasijo Ferijeva besedila. Na odru pa se vam je v skladbi 'Ne bodi številka' pridružil Rok Terkaj. Kot ste povedali, vaju je povezal pravi trenutek in prava energija. Kako je bilo ustvarjati ta duet, je to nekakšen skok iz cone udobja?

Ja, vsekakor. To je moj prvi duet z drugim glasbenikom. V prvi vrsti mi je pomembno, da se z osebo začutim. Če bi videla, da nimava enakih pogledov na svet in vrednot, ne bi šla v to. Letos sem začutila, da želim sodelovati z njim. Vsi smo bili ob svetovnem dnevu poezije gostje na nekem dogodku, kjer je Rok opisoval svoje poglede na poezijo, glasbo in na življenje, in potem kar 'iz glave' odrepal. Mene je to tako ganilo, da so mi v oči stopile solze. Takrat sem vedela, da želim duet narediti z njim. Pesem Ne bodi številka je kar klicala po najinem sodelovanju, Rok se je takoj odzval in prišel k nam na Koroško, in zdi se mi, da se je rodila res lepa zgodba.

Kako bi opisali svojo glasbo, ki je v času elektronike in instant uspešnic nekaj povsem edinstvenega?

Nočem slediti trendom, kar si želim, je, da bi aranžmaji ostali, da bi bili večni. Daleč od tega, da je vse, kar je moderno, slabo. A mi trije, jaz, moj oče in Feri, vedno izhajamo iz tega, kar čutimo. Ne obremenjujemo se s tem, kakšen boben je trenutno moderen. To pride iz srca, čutimo tako besedilo kot glasbo. Mogoče je kdaj v glasbi čutiti tudi kakšen modernejši zvok, a to pride iz nas. Žanrsko zato tudi težko opredelim svoje skladbe. Nekateri pravijo, da so prvine popa, nekateri tudi countryja, je pa to uglasbena poezija, v ospredju je beseda, moj vokal, in to je to.

Zakaj mislite, da je vaša glasba 'brez okraskov' uspela osvojiti srca poslušalcev? Kakšne so danes možnosti kantavtorjev proti sodobnim popevkarjem? Vaši koncerti so skoraj vedno razprodani.

Zelo sem hvaležna za vse te ljudi, in to večkrat povem. Hočem, da vedo, koliko glasbenikom pomeni ta podpora. Sem takšna, kot sem. Ali na odru ali doma. Morda je to ta iskrenost. Zagotovo ima moč tudi teža teh lepih besedil in mogoče tudi moja drugačnost. Zdi se mi, da tega, kar smo mi prinesli v glasbeni svet, torej uglasbeno poezijo, pri nas prej ni bilo. Seveda je bila na neki način vedno prisotna, a morda ne na pravi način in mogoče prej ni dobila dovolj pozornosti. To, da lahko s tem razprodamo dvorano, je res velik uspeh. Velikokrat mi rečejo, ostani takšna, kot si. To že nekaj pomeni.

Feri se je na predstavitvi vajinega novega albuma pošalil, da so dvorane sčasoma postajale vedno večje, na odru pa vedno več ljudi, da morda pa boste kdaj potrebovali celo orkester.

Ja, počasi gradimo in morda nekoč res. Osebno mi je veliko bolj všeč intimen odnos s publiko, nikoli nisem imela želje, da bi nastopala pred 1500 ljudmi. Raje imam več koncertov, na katerih je 200 ljudi, saj lahko tako bolj začutiš energijo in se z njimi tudi povežeš. Res čutim, da glasba, ki jo ustvarjam, ni namenjena za množice, ampak je res za tiste, ki imajo radi poezijo, besedila, ki v prvi vrsti prisluhnejo.

Kakšen pa je bil posluh za vaše ustvarjanje v Sloveniji na tej poti? Kako vas okolica podpira?

Prihajam iz Koroške in zdi se mi, da se moraš, če prihajaš iz obrobja, še toliko bolj dokazovati, da se prebiješ na to sceno. Z očetom sva sicer začela hitro delati pri tem, naslednje leto bo deset let, odkar sva na radijske postaje poslala prvo pesem. Počasi in premišljeno sva si začrtala pot, in moram reči, da je dolgo trajalo, da je prišel ta preboj. Ko pa so me ljudje začeli prepoznavati, so me začeli vedno bolj jemati za svojo, vedno več je bilo tako medijske kot radijske podpore. To seveda še zdaleč ni konec, to se gradi, lepo počasi raste. Z vsakim nastopom pridobim nekaj novih poslušalcev.

Posluh občinstva, ki jim je to blizu, je res dober. Neverjetno, kakšne odzive, kakšne lepe misli delijo z menoj. Tisti, ki so to že spoznali in ki so morda bolj subtilne narave, da začutijo lepe stvari, so to res lepo sprejeli. Seveda pa ni nič narobe, če komu moja glasba ni blizu, vsak ima svoj okus.

Zdi se mi sicer, da bi bilo lahko več prostora za kantavtorje v Sloveniji, da bi se moralo dati več priložnosti, da bi lahko dokazali, da kantavtor ni nujno le nekdo, ki slabo oblečen s kitaro in pivom v roki stoji na odru, ampak da je lahko zelo na nivoju, saj imamo v Sloveniji odlične tekstopisce in izvajalce.

Vaš edini uspeh niso le polne dvorane, zmagali ste tudi na največjem mednarodnem tekmovanju za kantavtorje v Bolgariji, pa na festivalu Songwriting contest v Veliki Britaniji …

Prva moja zgodba je uglasbena poezija, po kateri me ljudje najbolj poznajo. Po drugi strani pa vsa leta, začela sem že v srednji šoli, pišem tudi svoje pesmi v angleškem jeziku. Ne znam povedati, zakaj, všeč mi je ta jezik. Te pesmi, v zadnjem letu sem jih res napisala zelo veliko, in upam, da bodo kmalu zbrane na albumu, rada pošljem tudi na kakšno tekmovanje, da dobim odziv angleško govorečih strokovnjakov. Na tekmovanje v London sem tako poslala svojo prvo avtorsko pesem v angleščini Dreamer in ta se je uvrstila v finale. Tu od res dobre komisije, strokovnjakov, prejmeš opis in oceno svojega dela in vidiš, na kateri ravni si. V ZDA pa sem poslala pesem Silence, ta pa se je vrstila v polfinale. Septembra sem na največjem mednarodnem kantavtorskem festivalu, ki je res na visokem nivoju in na katerem so vsako leto ustvarjalci z vsega sveta, letos so bili iz šestih evropskih držav, zmagala. To je bil res zelo velik uspeh in prijetno presenečenje. Predvsem pa dobra izkušnja, saj sem se prvič predstavila na takšnem festivalu. Odigrala sem štiri čisto sveže sklade, ki še niti niso studijsko posnete. In ta potrditev je res dobra motivacija za naprej. Najbolj me je ganilo, da je bil tam lanski zmagovalec, Irec, ki me je pohvalil, da se s takšno dikcijo in mojo avtorsko glasbo lahko predstavim kjerkoli na svetu.

Pa vam takšne potrditve strokovnjakov pomenijo več kot podpora poslušalcev?

Ne, največ pomeni, kar mi da občinstvo. Publike, ki te podpre z obiskom koncerta in nakupom zgoščenke, se ne da z ničemer primerjati. Vseh teh uspehov se veselim, so motivacija, a če ne bi imela ljudi, ki pridejo na moje koncerte, radi poslušajo mojo glasbo in jo delijo med prijatelje, to ni nič. Na prvem mestu so vedno moji poslušalci.

Ste ena redkih glasbenic, pri katerih sem opazila, da so na koncertih pile iz steklenke. Je ta ljubezen, o kateri pojete, tudi ljubezen do okolja, do vsega, kar nas obdaja?

Absolutno, sem človek, ki skuša živeti v stiku z naravo. S takšnimi majhnimi koraki se trudim pomagati ohranjati naš planet. Ta steklenica mi je samoumevna, saj se poskušam boriti proti plastiki. Trudim se paziti na naš planet, saj imam rada življenje in ta planet in nočem, da ga povsem zastrupimo. Menim, da s takimi majhnimi koraki lahko naredimo veliko.

Kaj pa se ji pri vas doma največkrat poslušalo, ko ste bili še otrok?

Doma smo vedno poslušali več tuje glasbe, name so tako najbolj vplivali bolj zreli izvajalci. Recimo The Beatles, Bob Marley je bil vedno v našem CD-predvajalniku. Moja vzornica je od nekdaj Norah Jones. To me je spremljajo vse otroštvo, v najstniških letih pa sem spoznala še druge bende, recimo The Allman Brothers Band pa Rolling Stones. Doma smo poslušali tudi koroške ustvarjalce, znamenita kantavtorja Milana Kamnika in Adija Smolarja.

O čem še sanjate?

Želim si, da se moja glasbena pot na takšen način odvija še dolgo. Kariero gradim počasi, premišljeno in s trdnimi temelji. Kot sem prej povedala, da ostanem na svoji poti, večkrat rečem ne. Res si želim, da bi me vedno spremljal navdih, da bi lahko čim več ustvarjala, da bi bili vedno ob meni ljudje, ki bi radi poslušali mojo glasbo. Sanjam tudi, da bi se s svojimi skladbami predstavila v tujini. Seveda se v daljni prihodnosti vidim tudi z družino in otroki, da potujem, čim več odkrivam. V glavnem, da uživam življenje.