Nekaj hudo zanimivega – a le za tiste, ki so na Zemljo padli danes zjutraj

GRETA VAN FLEET - The Battle At Garden’s Gate 

Tri leta so mimo in ameriški rock bend Greta Van Fleet ima nov album. Ta je njihov drugi. Sosed od treh bratov Kiszka je bobnar, zato je Greta kvartet. Mali preplah na glasbeni sceni so povzročili pred štirimi leti. Tedaj se je po kuloarjih začelo govoriti, da so se vrnili Led Zeppelin, sicer v prirejeni podobi. Obiskal sem njihov drugi koncert v Evropi. Bilo je zabavno. Blues rock, ki so ga takrat predstavljali mladinci iz Michigana, je bil res nekaj, kar je zelo spominjalo na tretji največji rock bend vseh časov. Tudi gestikulacije, kostumografija in celotna mizanscé nastopa je bila prevzeta iz zapuščine na Led Zeppelin. Še zlasti je izstopal piskajoč vokal Joha Kiszke. Svojo prepoznavno valuto je pevec na novem delu dosledno ohranil in ji celo dodal nekaj esence, izposojene pri Geddyju Leeju. The Battle At Garden’s tudi zaradi manjše povprečne naglice, ki zdaj žene izraznost zasedbe, dejansko pušča vtis, da so Greta Van Fleet za te nove ustvarjalne navdihe izdatno naštudirali še kanadske legende progresivnega rocka Rush. Triu Rush nekateri pravijo kar četrti največji rock bend vseh časov. A to, kar počno Greta Van Fleet, je še vedno bolj bluesovski kot pa simfonični ali progresivni rock. Dasiravno se album odpira zelo konvencionalno ali z bolj dinamičnimi oziroma udarnimi, ne pa tudi krajšimi songi, njegova druga polovica na plano prikliče zaznavno vlogo superproducenta Grega Kurstina (Foo Fighters, Adele, Beck, Sia, Halsey idr.), Kurstin je v zadostni meri poskrbel, da se Gretina aktualna predstava zelo posrečeno prevesi v še kar zgledno malo starorockovsko vajo. Tej sicer zelo primanjkuje instrumentalistične virtuoznosti, a recimo, da ta publike ne intrigira več tako zelo. Greta Van Fleet so precej bolj transcedentalni kot prej, med drugim opevajo tudi propadle civilizacije, onostranstva, pa biblične motive itd. Orkestracije in zbori, ki se utrnejo v drugem delu albuma, so ključni, kajti tedaj poprejšnje suvereno manevriranje predstave Josha Kiszke postane že malce naporno. Tako se naposled izkaže, da se v nasprotju s prvotnimi pričakovanji človeku ta starinarnica sploh ne priskuti. Cravel, The Barbarians in The Weight of Dreams so komadi, ki bi jih bili Greta Van Fleet na svojem na prvem albumu Anthem of the Peaceful Army še sposobni izvesti tako elegantno. Sveže povoskan oldtajmer marsikateremu pade v oči, Greta Van Fleet pa pač v ušesa. 

Ocena: 2,5