Brez posluha in talenta – kaj so pravzaprav počeli?

1. Sid Vicious (Sex Pistols)

Najbolj znani panker vseh časov ni ravno blestel v glasbenem znanju, saj legenda pravi, da ni imel pojma o baskitari, njegov ojačevalec pa je bil v glavnem izklopljen. Na plošči je igral Glen Matlock, sicer pa so ga v Sex Pistols sprejeli, ker je bil prijatelj Johnnyja Rottena. A menedžer Malcolm McLaren je v njem videl prototip pankerja in pankerskega videza, zato je, z dekletom Nancy vred, postal pankerska ikona, na koncu pa odšel v večnost skupaj z umorom Nancy in smrtjo zaradi predoziranja z drogami. Zagotovo je pustil neizmeren pečat na pankersko zgodovino in zapuščino, njegov glas pa je slišati na njegovem samostojnem albumu iz leta 1979 z naslovom Sid Sings.

Ni kaj, priznati ji je treba, da je bila odlična pop zvezdnica, čeprav je dejstvo, da je nihče ni slišal peti, razen morda v nekaterih večglasnih odzvenih refrenih številnih uspešnic Spice Girls. Victoria je bila največja ljubljenka tabloidov, sploh, potem ko se je poročila z nogometnim zvezdnikom Davidom Beckhamom. Sicer pa je tudi sama priznala, da so ji ponavadi izklopili mikrofon in dovolili, da so pela ostala dekleta. No, izdala je celo samostojni album, ki pa je dokaz, da ni najslabša pevka na svetu ...

3. Andy Fletcher (Depeche Mode)

Depeche Mode so bili, dokler so bili kvartet, dobro naoljena in ubrano delujoča glasbena mašina. Martin Gore je pisal pesmi, Dave Gahan je pel, Alan Wilder je bil glasbeni genij, Andy Fletcher pa je bil menda dober v poslu. Dejstvo je sicer, da je ustanovni član in dober Gorov prijatelj, oboževalci pa so se ob posnetkih dostikrat spraševali, če je "profesionalni ploskač". Menda Fletcher sicer dejansko igra na koncertih, večinoma basovske sint linije, lažje delčke in efekte, medtem ko so nekateri vseeno prepričani, da so njegove klaviature večinoma izklopljene ...

4. Plesalci, ne glasbeniki!? Bez (Happy Mondays), Leeroy Thornhill (The Prodigy), Paul Rutherford (Frankie Goes To Hollywood), Ben Carr (Mighty Mighty Bosstones)

Morda so omenjeni 'modeli' malce izvzeti iz konteksta, a dejstvo je, da so tako Bez kot Leeroy, Paul in Ben zelo ali pa nič pripomogli k sami glasbi svojih matičnih skupin. Zagotovo so poskrbeli za dober 'žur' in klasično rokenrol druženje v obliki seksa, drog in alkohola, na snemanjih, koncertih in zabavah po nastopih, saj je bila to tudi njihova prvotna vloga. Bolj kot h glasbi so torej prispevali k vzdušju in slovesu skupin, ki so jim pripadali, saj brez njih te zasedbe enostavno ne bi bile enake oz. takšne, kot jih vsi poznamo in občudujemo.

5. Andrew Ridgeley (Wham!)

Ridgeley je bil celotno obdobje kariere dua Wham! v prvi polovici 80. let krepko v senci precej bolj talentiranega Georgea Michaela, zato je bilo vedno težko določiti, koliko je sploh imel glasbenega vložka pri vsem skupaj. Na odru se je pojavljal s kitaro, ki je večinoma ni igral, občasno kaj prispeval k pesmim, pel spremljevalne vokale, a večinoma je igral vlogo Georgeovega najboljšega prijatelja. Nič ni imel pri pesmi Last Christmas, je bil pa napisan kot soavtor pesmi, kot so Careless Whisper (to je George izdal pod svojim imenom), Wham Rap! in Club Tropicana.

6. Janick Gers (Iron Maiden)

Nekdanji kitarist zasedb Gillan in White Spirit se je skupini Iron Maiden pridružil leta 1990, ko jih je zapustil dolgoletni mojster šestih strun Adrian Smith. A ker je bila v zasedbi bratovščina vedno pred denarjem in glasbo, so ga po slabem desetletju vseeno obdržali, da je zdaj še vedno v kitarskem trojcu z Davom Murrayjem in Smithom. Nekateri so prepričani, da je Gers zdaj na odru predvsem zato, da izvaja svoje vratolomne akrobacije in skoke s kitaro, igranje pa je v drugem planu. Zlobneži celo trdijo, da kitare sploh nima priklopljene, a glede na svoj pedigre, vseeno velja za dobrega kitarista. Zanimivo pa bi bilo slišati, kako si trije kitaristi na koncertih dejansko razdelijo kitarsko delo, ko gre za igranje v živo.

7. Milli Vanilli

Ko sta Rob Pilatus in Fab Morvan po prejemu grammyjev v začetku 90. let priznala, da nista pela pri projektu Franka Fariana (poznan po delu z Boney M) Milli Vanilli, se je svet zdrznil. Vsi smo bili namreč prepričani, da sta sama pela uspešnice, kot so Girl you know it’s true, Girl I'm gonna miss you ali Blame it on the rain. Škandal je bil epski, grammyje sta vrnila, kar pa vseeno ne zbriše dejstva, da sta prodala na milijone albumov in da je glasba dobra. Tako Rob kot Fab sta imela pevski karieri pred in po tem debaklu, a je Pilatus na predvečer njunega povratniškega albuma Back and in Attack leta 1997 umrl zaradi predoziranja. Morvan še naprej nastopa, a nikoli niti približno ni dosegel takega uspeha kot v času, ko je odpiral usta na Farianove pesmi, ki so jih peli drugi ...

8. Sigue Sigue Sputnik

Sigue Sigue Sputnik si je menedžer Tony James, ki je nekoč igral v pank zasedbi Generation X z Billyjem Idolom, zamislil kot ultra-nasilno-futuristično-elvisovsko-rokenrol druščino pisanih likov, v pevcu Martinu Degvillu, nekdanjemu prijatelju Boya Georgea, pa našel svojo zvezdo, četudi petje ni bila njegova močna točka. Producenta za prvenec Flaunt it (1986) so našli v legendarnem Giorgiu Moroderju, ki jim je zakuhal tudi prvo in praktično edino uspešnico Love Missile F1-11. Zasedba je po zaslugi odličnega Jamesovega manipuliranja podpisala "nezaslišano", dva milijona takratnih funtov vredno pogodbo z založbo EMI, na koncertih pa so klavrno propadli, saj razen kitarista Neala X-a nihče pravzaprav ni imel pojma o igranju, zaradi česar je prišlo do nasilja in izgredov. Drugi album Dress For Excess (1988) je ponudil napol uspešen singel Success, ki so ga producirali Stock, Aitken in Waterman, to pa je bilo v glavnem tudi vse.