Ne nujno samo za depresivne (dni)

NILS FRAHM - Day

Nils Frahm je pogosto označevan kot edni pravi naslednik najbolj avtentične struje še v hipijskih časih izjemno priljubljenega kataloga münchenske založbe ECM. Ta se je posvečala umirjenemu, sanjavemu, meditativnemu, transcendentnemu jazzu. ECM-ovska glasbena ustvarjalnost je proslavila številne evropske, še zlasti skandinavske komponiste in virtuoze (Terje Rypdal, Jan Garbarek itd.) ter vsaj dve desetini ameriških jazzistov, ki so se raje kot be-bopu ali hard-bopu ter free jazzu, torej bolj dinamičnim oblikam, predali še veliko bolj intuitivnim skladateljskim in aranžmajskim figuram, z njimi pa tudi bolj tihemu, mirnejšemu, minimalističnemu muziciranju. Med ECM-ovimi Američani so bili oziroma ostajajo še posebej uspešni Gary Peacock, Pat Metheny, Chick Corea kot solist, Dave Holland, John Abercrombie in drugi. A pojem ECM bo za vedno najbolj pristno zraščen s pianistom iz Pensilvanije, to je s Keithom Jarrettom. Jarrettov solistični recital leta 1975, posnet v kölnski operni hiši, velja za posebno glasbeno prostranost ter eno najboljših, najbolj vplivnih in najbolj hvaljenih glasbenih del, kadar koli izdanih na fonogramu. Vsak resen muzikofil predobro ve, v katerem življenjskem obdobju ga je dohitel Jarrett s svojo ikonsko izdajo oz. je ljubitelj glasbe sam(a) srečal omenjeni album, ki ga je navdušil na poseben način. Danes 79-letni Jarrett zaradi krhkega zdravja zelo verjetno nikoli več ne bo stopil na koncertni oder. In še. Jarrettova babica po očetovi strani je bila rojena, saj-ni-res-pa-je, v Sloveniji, v vasi Segovci pri Apačah. Nils Fraham na svoji novi albumski izdaji predstavlja podobno kristalno čisto zvočno paradigmo. Pri čemer Hamburžan, delujoč v Berlinu, krhek in šepetajoč klavirski nagovor, v primerjavi z Jarrettovo umetnino, še izdatneje potiska proti skoraj nebeški zvočni milini. 41-letni Nils Fraham, čigar oče je pred desetletji kot fotograf in oblikovalec sodeloval tudi z založbo ECM, najbolj zaznavno dinamiko na albumu Day razvije s skladbo Butter Notes. Sicer pa se ves čas performerske spokojnosti zdi, da je ta glasba ustvarjena za sive, deževne, žalostne dni. A kljub temu ne le za te. Delo Day je lahko čudovit sopotnik za razmisleke tudi ob opazovanju jutranje zarje ali čarobnega sončnega zahoda. Ni ga odveč imeti v (digitalnem) spominu kar za vedno.

Ocena: 4