Najzvestejši navijači Robina Schulza še vedno plešejo v pancerjih

ROBIN SCHULZ – IIII

V četrto gre pa še raje! Nemški producent EDM-ovskih kratkotrajnic je na novo požel pol ducata v zadnjih mesecih že izdanih, tem pa dodal dvakrat toliko novih. Paradoks albumov, ki jih predstavljajo producenti elastičnih štanc, prekritih s turbovokali, bodisi ženskimi bodisi falzetnimi moškimi, ostaja težko rešljiv. Vsi komadi imajo predpisano zasnovo. Uvodoma se nedolžno dobrikajo, po nastopu ritmičnega ognjemeta pa zdrvijo do ekstaze, ki ne sme razgnati njihovega lastnega kalupa, ter po treh eksplozivnih minutah dokaj klavrno presahnejo kot najplitvejša luža na soncu. Vtis, ki ga te uspešnice puščajo za sabo, je eno samo veselje. In sreča (opoteča). Kljub temu se mi zdi četrti album Robina Schulza soliden. V primerjavi s podobnimi deli, še zlasti tistimi iz preteklosti, je ritmična oziroma beatovska agresija večinoma za spoznanje zmernejša. To pomeni, da jo lahko prenese tudi lažji glavobol. Ali obratno – tega imanentno ne povzroča. V novem kapitalnem delu Robina Schulza je zaznati še več rabe analognega instrumentarija, predvsem kitar. Nekaj songov (All We Got, Alane) bi zaradi dodatnih infantilnih poenostavitev njihovih osnovnih melodij in vokalov, zlitih v zbore, sicer prej kot na smučarski plaži lahko uporabili v cicibanski plesni šoli. Tudi občasne prevlade trance silnic albumskemu nizu dobro denejo. Se pravi: razni miksi so že iz mode. Če žičničarji Schulzeve štirice ne bodo zgrabili do konca te sezone, pa ga bo čez nekaj mesecev za svojega najboljšega družabnika zagotovo razglasil vaš najljubši barman.

Ocena: 3,5