Najbolj slavni danski pop upa, da bo šlo v četrto raje

LUKAS GRAHAM - 4 (The Pink Album)

Nemara res najbolj znani danski pop bend se še vedno drži roba. Tistega roba med zdravim soul-pop izrazom in vselej odvečno sladkobnostjo, za katero skrbita dve prvini, vselej isti dve: glas vodje in pevca skupine Lukas Graham je malenkost previsok in malenkost premalo intenziven. Grahamov način petja je za spoznanje neprimerno za njegova leta. Posledično tudi za krepkejši vtis, ki bi ga nekateri njegovi oz. njihovi songi lahko puščali za sabo. Prvi istoimenski album zasedbe je navdušil s svojo igrivostjo. A tega je zdaj že 11 let. Vzporedno s kasnejšo stagnacijo veščine, ki ji pravimo pisanje pesmi, se celoten pogon, ki ga vodi nekdanji najstniški igralec Lukas Graham Forchhammer, ni razvil bolj trajnostno glasbeno etnijo. Pa čeprav so bili začetni nastavki obetavni. V nekaterih prepogibih so zgodnji Lukas Graham mestoma spominjali na angleške Coldplay, če ne tudi na Jamiroquai. Četrti album zasedbe sledi opisanemu trendu. Kajti. Tudi novi songi kopenhagenskega benda so precej šibki. Dramaturških brbotanj in občasne raztegljive strukture jim ne gre očitati, zato pa je sila povprečna produkcijska plat celotnega dela. Ta skupaj z že omenjeno nezadostno vokalno prebojnostjo zdaj 34-letnega frontmana spominja na pop, kakršnega naokrog trosijo drugorazredni britanski zvezdniki podobni pripovednih usmeritev. By The Way je edini komad, ki ga izpostavim iz Grahamove rožnate štirice. Celo duet s slavim ameriškim soul-pop prvakom Khalidom bi res moral, moral biti boljši. Kip morske deklice z naslovnice albuma, ki na obali blizu danske prestolnice spominja na pravljičarskega genija, izda še nekaj več o stanju duha vseh vpletenih v gradnjo pričujočega fonograma. Žal tudi tega ne morem pohvaliti. Izpovedno bolj ambiciozen Lukas Gramah bi gotovo lahko dosegel veliko več.

Ocena: 2