Mr. Big: Veliki rokerski zaključek po 36 letih

Zasedba Mr. Big je leta 1988 nastala v "mestu angelov" Los Angelesu, poimenovali pa so se po pesmi zasedbe Free. V prvotni zasedbi so bili pevec Eric Martin, kitarist Paul Gilbert, basist Billy Sheehan in bobnar Pat Torpey. Skupina je svoj vrhunec doživela z drugim albumom Lean Into It (1991), na katerem je njihov baladni megahit To Be With You, ki je kultni status dobil tudi zaradi ekscesno pogostega vrtenja videospota v zlatih letih MTV-ja. Podobno, a nekoliko manj uspešna je bila tudi nežnejša Just Take My Heart in nato tretji album Bump Ahead (1993), s katerega se je najbolj prijela priredba Wild World Cata Stevensa, na njem pa je tudi skladba Mr. Big, že omenjena pesem skupine Free, po kateri so dobili ime.

Gilberta je na kitari konec prejšnjega tisočletja zamenjal Richie Kotzen, in sicer na albumih Get Over It (1999) in Actual Size (2001), ki sta bila bolj bluesovske narave. Skupina je leta 2002 prekinila delovanje, a so se leta 2009 vrnili. "Oboževalci so nam držali prižgano baklo, saj sem na samostojnih koncertih izvajal To Be With You, Richie je igral Shine in vsi so znoreli, zato smo se odločili, da bomo leta 2009 nadaljevali. Ko smo se dobili, smo se na prvem sestanku odločili, da bo tokrat brez bolečin, z veliko spoštovanja eden do drugega in da se bomo zabavali. In točno tako je bilo. Od takrat se nismo skregali," nam je o ponovnem zagonu s prvotnimi člani zasedbe pred leti povedal pevec Eric.

Žal jih je v začetku leta 2018 zapustil bobnar Pat Torpey, ki so mu nekaj let pred tem diagnosticirali Parkinsonovo bolezen. Na njegovo mesto je sedel bobnar Matt Starr, ki je bil z njimi pri nas leta 2018, na turneji The Big Finish pa jih tokrat spremlja Nick D'Virgilio, stari bobnarski maček, ki je igral tudi z Genesis in Tears For Fears.

Tudi slovenski rokerji in rokerji po duši, celo člani zasedb Chateau, basist Tilen Hudrap in nekateri drugi niso izpustili priložnosti za obisk koncerta slovite zasedbe v naših krajih. Nekaj čez 21. uro smo po silovitem rokerskem ogrevanju "kavboja" Jareda Jamesa Nicholsa lahko zaslišali uvod v zvezde večera, ko so spustili Blitzkrieg Bop zasedbe Ramones. Pričeli so z eksplozivnim trojčkom Addicted to that Rush, Take Cover in Price You Gotta Pay.

Kot obljubljeno, je prišla na vrsto celotna plošča Lean Into It, ki je pred dnevi upihnila svečko za 33. rojstni dan. Pevec Eric nam je dal vedeti, da je njegov glas še dovolj svež, a se raje ne kosa s (pre)visokimi toni Gilbertove kitare, saj zasedbo do konca avgusta čaka še na desetine koncertov na obeh straneh Atlantika. Zasedba, v kateri je najstarejši 71-letni Sheehan, ki ima na desnici tetovažo "neizprosen" (relentless), je tako prava rock eksplozija, ki jo vodi virtuozno-razposajena Gilbertova kitara, ki tudi vsem dobro poznanim pesmim daje svež rokerski zagon, ki ga ustvarjajo hitri prsti 57-letnega kitarskega heroja.

Hitro brzeči rokerski vlak, kakršen je na naslovnici albuma, pa so ustavili z baladama Just Take My Heart in že omenjeno To Be With You, ki jo Martin kljub vokalni zahtevnosti še vedno solidno odpoje. In če je bilo pri slednji v zraku veliko rok in snemajočih mobilnikov ter pripadajočega prepevanja je občinstvo morda še glasneje prepevalo pri naslednji pesmi Wild World, zimzeleni uspešnici Cata Stevensa, ki že desetletja sliši na ime Yusuf. "Potim se kot kakšna Janet Jackson," je bil eden od dovtipov pevca, ki si je v sklepnem delu vzel malce premora, ko sta svoje spretnosti pokazala Gilbert in Sheehan, vsak s svojim solo vložkom.

Za sam konec skoraj dveurnega čistokrvnega rock spektakla, ki razen bogatega svetlobnega šova izvrstni zvočni sliki ob bok ni potreboval popolnoma nič drugega, so prihranili še kupček priredb, in sicer Shy Boy (Talas), 30 Days in the Hole (Humble Pie), Good Lovin' (The Olympics), pri tej so si zamenjali instrumente, Martin je šel na bas, Gilbert na bobne, Nick je poprijel za kitaro, Billy pa je prevzel mikrofon. Kot zadnjo pesem pa so tradicionalno izvedli še Baba O'Riley, pesem The Who, ki jo igrajo že več kot 30 let.

Mr. Big tako do konca poletja načrtujejo še več kot 50 koncertov, kar naj bi pomenilo velik zaključek, kot se imenuje tudi njihova turneja. Seveda ob dejstvu, da ne bodo imeli vsaj pet poslovilnih turnej kot na primer Kiss, potem je prav pričujoča dobra priložnost, da se jim lahko prisluhne v živo. V njihovem primeru je namreč duh rokenrola še kako živ, zasedba pa je hkrati dokaz, da rock ne bo nikoli umrl, vsaj dokler bodo zasedbe, ki gredo počasi v zasluženi pokoj, imele primerne naslednike, ki igrajo pristne instrumente in nadaljujejo z ohranjanjem rokerskih korenin svojih predhodnikov.