30 let bratovščine, imenovane Mr. Big

Zasedba Mr. Big obstaja od leta 1988, ko se je poimenovala po pesmi zasedbe Free, poleg pevca Erica Martina, kitarista Paula Gilberta, basista Billyja Sheenana pa jo nekaj let sestavlja tudi bobnar Matt Starr, ki je zamenjal pokojnega Pata Torpeya. Skupina je svoj vrhunec doživela v prvi polovici 90. let, nato pa so leta 2002 prekinili delovanje, a so se leta 2009 vrnili.

Kitarista Gilberta je sicer pred tem zamenjal Richie Kotzen, in sicer na albumih Get Over It (1999) in Actual Size (2001), ki sta bila bolj bluesovsko obarvana. Martina smo povprašali ali je bilo med njima kaj rivalstva in boja egov. "Tako Paul kot Richie sta zvezdi in fenomenalna kitarista. A se nikoli nista govorila eden o drugem. Richieju ni bilo lahko, a si je počasi izboril svoje mesto. Dva albuma z njim sta drugačna kot prejšni štirje. Sta bolj bluesovsko obarvana. Pela sva skupaj a se nikoli nisva razhajala, tudi jaz izhajam iz rhythm'n bluesa. Tudi od Paula so želeli, da igra Shine ali Lost in America, ki sta Richiejevi pesmi, pa je bil bolj tisto: kaj pa je to?" je o obeh kitaristih razmišljal Martin.

Skupina je februarja letos izgubila prvotnega bobnarja Torpeya, ki je trpel za Parkinsonovo boleznijo. "Težko je ubesediti to praznino in bolečino, ki je nastala ob njegovi izgubi. Tekom let ni več toliko igral bobnov, ker ni mogel, igral je tolkala in pel spremljevalne harmonije, bil je tudi dober pevec. Dostikar je stal za zaveso in pel. Sčasoma je postajal vse šibkejši in je dejal, da je utrujen, da pogreša ženo in da bi rad šel domov. Po turneji sem se poslovil od njega na letališču, šel je domov k družini, po nekaj mesecih pa me je poklical menedžer in mi dejal, da je Pat umrl. Bilo je grozno. Čeprav se zdi klišejsko, lahko rečem, da je bil lepilo, ki nas je držalo skupaj in hkrati naše sidro. Bil je precej duhoven človek, bilo je manj stresa okrog njega, hkrati pa smo se nehali obremenjevati z malenkostmi. Nadomestili smo ga z Mattom Starrom, ki ga je Pat uvedel v našo glasbo. Njegovo prisotnost zelo pogrešamo," je občutke ob boleči izgubi opisal pevec.

Koncert v ne povsem polnem Kinu Šiška so pričeli s pesmijo Daddy, Brother, Lover, Little Boy (The Electric Drill Song), ki je eksplozivna skladba, v kateri kitarski heroj Gilbert igra tudi z električnim vrtalnikom, nadaljevali so z Undertow, Alive and Kickin', Take Cover, Green-Tinted Sixties Mind ter Everybody Needs a Little Trouble in Price You Gotta Pay.

Svoje mojstrstvo na kitari je potem zbranemu občinstvu pokazal Gilbert, ki je brez dvoma eden od velikih čarovnikov kitare. Po Open Your Eyes so postregli s prvo balado, in sicer priredbo Wild World, ki so jo po naključju posneli za album Bump Ahead leta 1993 in je postala velik hit. Seveda ni odveč povedati, da je Ericu prazprav ni treba odpeti, saj jo občinstvo z njim poje na ves glas. 

Po nekaj udarnih rockerskih skladbah (Rock & Roll Over, Around The World in Addicted to That Rush) je vmes s solom "zažgal" še Sheenan, ki je požel bučen aplavz. In ko končno napoči trenutek, da večina sliši, po kar je prišla, je bilo vzdušje na vrhuncu. To Be With You se je namreč globoko zapisala v spomin številnih "članov" MTV generacije, saj je bila njena rotacija zares močna in je tako gledalcem in poslušalcem hote ali nehote zlezla pod kožo. Navdušeno prepevanje njihovega največjega hita pa je brez dvoma razveselilo tudi samo skupino, ki je bila že sicer zelo dobro razpoložena. Zaključili so z eksplozivno pesmijo Colorado Bulldog, "pozabili" so le na baladno Just Take My Heart.

"Smo kot klub fantov, kot skavti, super težko je potovati in se včasih pošteno stuširati. Je cirkuško življenje, a mi je všeč," nam je ob slovesu še dejal zgovorni Martin. Skupina bo nalednje leto obeležila 30-letnico prvega albuma, zagotovo pa bodo ob tej priložnosti zvestim oboževalcev, ki jih je precej tudi v Sloveniji, ponudili še kakšno presenečenje.

Pred njimi je oder dodobra razgrela zasedba Fozzy, ki jo vodi karizmatični pevec in rokoborec Chris Jericho. Nastali so leta 1999 v Atlanti v zvezni državi Georgia, doslej so izdali sedem albumov in enega koncertnega, nazadnje lansko ploščo Judas. Da je njihova glasbena mešanica poleg udara za ušesa, pravi šov, s teatralnostjo poskrbi nenadkriljivi Jericho, sicer pa njegova oznaka zasedbe, da "so pankrtski otrok zasedb Metallica in Journey", pove marsikaj.