TAJA – Na novo

Na novo je postavljen na že kar dobro znano ritmično shemo. A tudi če je le ena, le ena izrazita sinkopa, je ta dovolj, da mariborska avtorica in pevka skrajno zanesljivo izpelje svojo novo balado, raje polbalado. Taja se tudi tokrat ne pusti zavesti skušnjavi perfektno rimajočih se verzov. S tem se zdi, zavestno brani svoj značilni pripovedni slog, ki na skrajnih robovih vsaj delno resonira tudi s šansonom ali kabarejskim recitiranjem. Song Na novo je Taja Božič posnela skupaj z duetom Freekind. Kot zgodnje popoldanski espresso, ki blago zdrami ljubezensko omamo. 

Ocena: 4,5

CHRIS BROWN – Iffy

Čudna, čudna mešanica. Ritem je zelo pospešen trap vzorec. Medtem ko je Brownovo prepevanje tudi eno samo kaskadno hitenje. Zvočni fotošop je kriv, da vdihov slavnega soul-pop šampiona sploh ne zaznamo. Tako kot iztek videa je tudi celoten Iffy skrajno mašinski, robotski. Pa vendar. Melodija je še kako značilna za Chrisa Browna, notoričnega nastopača, ki skupaj s svojim skladateljskim/producentskim moštvo, kot da ne znan upočasniti ustvarjalnega tempa. Če bo za zametek novega podpodžanra Iffy premalo, pa bo že 58. hit-single enega najbolj priljubljenih pevcev na planetu pa še kako uporaben kot antipod prgišču bolj klasičnih popevk, ki jih še letos pričakujemo na Brownovem desetem solo albumu. Ta naj bi se imenoval Breezy. Naj kar bo Dizzy-Breezy. 

Ocena: 4

LAMAI – Stopinje

Tale je kar dober. Dream-pop, ki ga na domači sceni še kar naprej primanjkuje. Lamai aka Lara Poreber se na sled Stopinjam odpravi krasno razpoložena, v četnem zanosu. Začetna romantika songa je prav nalezljiva. Toda vse prekmalu se ta sooči z nepremagljivo oviro. Resda se ta razrašča spodobno in tiho, toda sčasoma je jasno, da bo premalo premišljen zvok električne kitare lahkoten dream-pop spreobrnil v malodane težavno rokovsko reminescenco. Že res, da ta nima odkritega namena pokvariti celote, toda spremljajoča kitara Stopinjam nežnost ne dodaja, pač ji to lastnost preveč lahkomiselno odvzema. Za nekaj ministopenj bolj anorgansko popačen ali pač bolj plastificiran izven kitare – in Stopinje ne bi bile nekaj, kar za sabo pušča tisti, ki lomasti, ampak tisti (bambi), ki lahkotno odskakuje. Ali še drugače. Če bi kitaro nadomestila, recimo, trobenta, bi senzibilen trobentač za spremljavo pevke Lamai, prepričan sem, izbral fraziranje z dušilcem.

Ocena: 4

MONOM – Still Mind

Still Mind sodi na najnovejši album velenjskega veterana elektroničnih vzgibov. Monomu je tokrat resnično uspel prepričljiv chill-out met. Transverzalo med Šaleško dolino in Baleari še zlasti krepijo vokalni ostružki posuti po songu. Za dodatno toplino kompozicije poskrbijo še pogosti lestvični pregibi oziroma kot glissando dvigi in nato spusti. Izbrani osnovni tempo kliče po nuji simbioze med človekovo ležečo silhueto in med dvema drevesoma mikavno razpeto visečo mrežo. Vsak čas pa bo tudi u Veleju kot na Ibizi. Monom aka Stane Špegel je svoj novi album naslovil Hybrid Lounge.     

Ocena: 4,5