Monolits najavljajo lepo prihodnost?

Vsi delujete tudi v drugih zasedbah, Monolits je pravzaprav nekakšna superzasedba, vse vaše skladbe pa zvenijo kot delo prekaljenih mačkov. Bi, glede na neredno frekventnost pesmi, dejali, da ste perfekcionisti ali pesmi nastanejo, ko pač najdete čas?

Martin Lunder: Izraz "superzasedba" je morda malo pretenciozen, čeprav se dobro sliši. Predvsem smo nekoliko neobičajna zasedba, ker obstajamo že osem let, pa smo na odru stali morda vsega skupaj petkrat. Tako smo tudi zastavili, saj je bil povod za nastanek skupine prijateljstvo in povezava krajev odraščanja, torej Ribnice in Kočevja. Naše življenjske poti se prepletajo že domala iz otroštva in se nam je zdelo dobro, da bi skupaj ustvarili tudi kaj glasbe. Ker smo aktivno dejavni pri več zasedbah, žal za Monolits ne najdem več časa, kot ga imam trenutno. Zato tudi ne delamo nič na silo, ampak ko nam ugaja.

Roka v roki sega vsaj sedem let nazaj, Ime pet, Daj mi zgodbo štiri, Prej in potem dve leti, nedavno pa ste obelodanili pesem Naj bo lepo. Pesmi so večinoma lahkotne, melodične in baladno-ljubezenske. Številčno se, očitno, počasi nabirajo za album, se nagibate, razmišljate v tej smeri?

ML: Roka v roki ima korenine že več kot dvajset let nazaj, saj jo je Niko napisal za svoj srednješolski bend pred davnimi leti. Nastala je v angleškem jeziku, mi smo jo ponovno postavili na noge, jo napisali v slovenščini in jo izdali kot prvi singel. Isto velja za pesem Ime. Ostale pa so nove oziroma so nastale po našem uradnem nastanku. Nimamo začrtanega točnega cilja, čeprav se vedno, ko izdamo novo pesem in se dvigne nekaj prahu, uščipnemo in rečemo, da "zdaj bi pa res nekaj morali narediti". No, morda pa se v tej smeri utegne kmalu res kaj zgoditi ...

Naj bo lepo se ponaša z razigranim kitarskim zvokom v slogu Johnnyja Marra (The Smiths), kakšna je zgodba okoli tega, si oboževalec njegovega sloga igranja kitare, Smithsov ...?

ML: Sem oboževalec glasbe The Smiths, Marr pa je seveda eden od zgodovinsko najpomembnejših kitaristov, ki so oblikovali zvok 80. let prejšnjega stoletja. Ironično je, da sem kot najstnik kakšno poletje preživel pri družini v Manchestru in njihovi sosedje so bili družina Joyce. Mike je bil bobnar skupine The Smiths in sva večkrat igrala skupaj, jaz kitaro, on bobne, na stenah so bile seveda plakete, nagrade in fotografije megalomanskih koncertov, a na 14-letnika to ni pustilo nekega vtisa. Potem sva šla še na kako partijo badmintona. No, kasneje sem bolje razumel, kakšna izjemna priložnost je to bila. Sicer pa sami skrbimo za zvok, pri tej pesmi pa nam je produkcijsko na pomoč priskočil Jernej Kržič in tudi njemu se moramo zahvaliti, da pesem zveni, tako kot zveni.

Kako gledate naprej, vas bo možno kje slišati, načrtujete kakšen koncert ali je za kaj takega še prezgodaj?

ML: Pogovarjamo se predvsem o novi pesmi, Niko že ima nekaj v "pečici", moramo jo speljati do konca. Pa očitno se bomo morali začeti bolj resno pogovarjati tudi o odrih, ker nas kar lepo število ljudi že cuka za rokav (smeh).