Mojmir Sepe: 90 let velikana zimzelenih pesmi

Mojmir Sepe se je rodil 11. julija leta 1930 v Črni na Koroškem, njegova mama Ljudimila pa ga je šla rodit k svoji sestri. Mladost je preživljal v Celju, kjer je na tamkajšnji gimnaziji tudi maturiral. Glasbeni talent je najbrž podedoval po starših, saj je bil oče Franc Schiffrer operni pevec, ki je deloval večinoma v tujini, mama pa učiteljica na celjski II. osnovni šoli, ki je solidno obvladala klavir in petje.

Mojmir je že s šestimi leti sedel za klavir v celjski glasbeni šoli, pri petnajstih pa se je začel učiti še trobente. Med gimnazijskimi leti je že pisal prve skladbe in aranžmaje, po maturi pa je leta 1949 odšel študirat na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kajpak klavir in trobento. Že leta 1950 je začel igrati kot trobentač v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, pod vodstvom Bojana Adamiča, njegove korenine pa so bile predvsem v jazzu in swingu.

V času igranja v velikem orkestru je kot pianist in trobentač sodeloval tudi z manjšimi zasedbami, med drugim v Ljubljanskem plesnem sekstetu, nato pa ustanovil Ansambel Mojmira Sepeta. Z njim je igral na številnih džezovskih festivalih, leta 1960 pa za beograjsko založbo RTB posnel eno prvih džezovskih plošč v Jugoslaviji (Ansambl Sepe Jazz, v 10-inčni izdaji) ter prepotoval skoraj vso Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

Že pred prvimi festivali v Opatiji je napisal pesmi, kot sta Jesenska in Rdeča žoga. Ena njegovih prvih uspešnic pa je bila Bele ladnje, v izvedbi Majde Sepe in Nina Robiča. Sepe je že leta 1962 na Bledu na prvi Slovenski popevki prispeval glasbo in aranžma za pesem Zemlja pleše, ki sta jo v alternaciji spet zapela Nino in Majda, Gregor Strniša pa je prejel nagrado za besedilo.

Prvo festivalsko zmago je doživel že takoj naslednje leto (1963), ko sta Beti Jurkovič in debitant Lado Leskovar zapela skladbo Malokdaj se srečava. Eno največjih zmagoslavij pa doživel leta 1964 s pesmijo Poletna noč, ki sta jo zapeli Beti Jurkovič in Marijana Deržaj, vsem pa je ostala v spominu predvsem doživeta interpretacija slednje. Deržajeva je z njo postala neuradna prva dama slovenskih popevk, pesem pa je brez dvoma ena najboljših in najpopularnejših iz zgodovine zlatih časov slovenskih popevk.

Sepe je v prvem desetletju festivala dobil še nekaj nagrad, pesem Med iskrenimi ljudmi je bila pesem, ki ga je proslavila leta 1972, ko jo je zapela njegova žena Majda na besedilo Dušana Velkaverha in prejela prvo nagrado strokovne režije. Naslednje leto je prejel drugo nagrado strokovne žirije s pesmijo Zakaj v izvedbi Lada Leskovarja, popolno zmagoslavje pa doživel še leta 1974, ko je Uspavanka za mrtve vagabunde na Ježkovo besedilo v Majdini izvedbi osvojila tako občinstvo kot strokovno žirijo.

V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil tako redni dirigent in avtor na festivalu, v zlatih dveh desetletjih Slovenske popevke pa je med letoma 1962 in 1980 prispeval glasbo oz. aranžma za kar 42 pesmi, osem let je sodeloval s kar po tremi skladbami, sedem let pa s po dvema skladbama. Znan je bil po tem, da je znal za svoje pesmi najti dobre besedilopisce, od Franeta Milčinskega Ježka in Gregorja Strniše pa do Elze Budau, Miroslava Košute in Dušana Velkaverha.

V osemdesetih so ga povabili tudi kot avtorja-aranžerja in dirigenta na snemanje z ritmosimfoničnim orkestrom Radia NDR v Hamburg in tudi na vzhodnonemški radio v Berlinu. Leta 1991 se je Sepe uradno upokojil, kar pa nikakor ni pomenilo, da je povsem opustil glasbeno delo. Ustvarjal je za televizijo, film, radio in gledališče ter sodeloval s številnimi mladimi glasbeniki, v drugi polovici 90. let predvsem z Vito Mavrič.

"Če si moral v življenju delati nekaj, česar si nisi želel, je to nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi," je Mojzes izjavil leta 2011, ko so ga nominirali za bob leta. Za svoje dolgoletno delo je prejel številna priznanja, med drugim nagrado za najboljšo popevko zadnjih 40 let, za Poletno noč, tudi viktorja za življenjsko delo, ob bok kateremu je po zgledu Billyja Wilderja humorno izjavil, da "so nagrade kot hemoroidi, pridejo s starostjo". Je tudi dobitnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka za opus šansonov, nagrade mesta Ljubljana za življenjsko delo in leta 2010 Kozinove nagrade Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen opus.

Matjaž Kmecl je o značaju Sepetove glasbe zapisal, da je "človeku prijazna, ne tolče z ritmično hrupnostjo po poslušalcu, temveč mu malce melanholično boža ušesa, polna melodije in intimnosti", ter da je tudi v plesnosti naravnana "na topel večerni čas, ki vabi v prijateljsko in še posebej ljubezensko bližino". Sepe je z ženo Majdo, poleg glasbenih sodelovanj, spisal tudi eno lepših ljubezenskih zgodb, ki je trajala pol stoletja, dokler ga leta 2006 pri 68 letih ni za vedno zapustila, marca lani pa je izgubil tudi edino hčerko Polono.

Maestru Sepetu, ki je naša življenja polepšal z brezčasnimi pesmimi, kot so Zemlja pleše, Poletna noč, Brez besed, Med iskrenimi ljudmi, Malokdaj se srečava, S teboj, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Ljubi, ljubi, ljubi, Pismo za Mary Brown in drugimi, tudi v našem imenu voščimo vse najboljše ob visokem osebnem jubileju.