'Moj novi projekt je edinstven, saj je prvi takšen v zgodovini Slovenije'

Bernardo Brizani izhaja iz glasbene družine, ki se že štiri generacije angažira na področju glasbe in umetnosti, tako v nekdanji Jugoslaviji kot zdaj v Sloveniji. Prav ta kulturna tradicija ga je spodbudila k ustvarjanju prvenca, ki ga je posnel s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, katerega lokacija je bila ključna za ustvarjanje pravega vzdušja. Mladi violončelist, ki je v času svoje kariere prejel številna priznanja in nagrade, se udejstvuje tudi v komercialni glasbi in se ne omejuje zgolj na eno glasbeno zvrst, s tem pa nastopa pred različnim občinstvom.

Posneli ste svoj glasbeni prvenec Štirje letni časi za violončelo in komorni orkester. Kaj nam lahko poveste o projektu, ki je noviteta v Sloveniji?

Naslov albuma Občutki mojega srca – Štirje letni časi odlično združuje sodobno glasbeno ustvarjanje z nostalgijo preteklih obdobij. Zgoščenke in vinilke simbolizirajo različne načine ohranjanja glasbe skozi čas, hkrati pa poudarjajo osebno in čustveno povezanost z glasbo, ki jo nosim v srcu. Ta naslov ni le opis projekta, ampak tudi izraz mojega odnosa do glasbenih obdobij, ki so me oblikovala, in do zvokov, ki jih prenašamo skozi generacije. Podnaslov Štirje letni časi se neposredno navezuje na glavno glasbeno temo projekta, kjer vsak letni čas prinaša edinstvene občutke in zvoke, ki se prepletajo z glasbenimi izraznostmi skladateljev. V tem kontekstu zgoščenke in vinilke niso le tehnične naprave za predvajanje glasbe, ampak simbolizirajo hkrati občutke, spomine in čustveni naboj, ki ga glasba nosi skozi generacije. To delo je moje osebno glasbeno potovanje, ki združuje sodobno komponiranje z globokimi čustvenimi koreninami, povezanimi z zvokom in zgodovino glasbe. Tako naslov kot podnaslov v sebi nosita sinergijo tehničnih in čustvenih plasti, ki omogočajo poslušalcu, da se poglobi v vsak letni čas skozi subjektivne občutke, ki jih glasba prinaša.

V resnici splošna javnost ne ve veliko o tem, kako poteka snemanje takšnega klasičnega dela. Kako bi opisali sam potek snemanja, pri katerem ste sodelovali s Komornim godalnim orkestrom Slovenske Filharmonije pod dirigentsko taktirtko Stevena Loya?

Snemanje Štirje letni časi za violončelo in komorni orkester je potekalo v izjemnem okolju, kjer je bila umetnost združena v polni harmoniji. Snemalec avdio-video produkcije je bil priznani violinist Oliver Dizdarević, član orkestra Slovenske filharmonije, ki je s svojim bogatim znanjem in izkušnjami v svetu glasbe omogočil, da je snemanje potekalo v vrhunskem studiu, prepletenem z njegovim osebnim pristopom k ustvarjanju. Bil sem koproducent v njegovem studiu, kjer smo skupaj ustvarjali izjemen zvočni izdelek.

Lokacija snemanja je bila ključna za ustvarjanje pravega vzdušja. Narodna galerija s svojo veličino in estetsko vrednostjo ter njenimi slikami je bila prava kulisa za takšno delo, saj je bila dvorana prostor, kjer sta se umetnost slikarstva in glasbe združili v popolno harmonijo. Povezovanje teh dveh umetniških disciplin je v tem projektu igralo ključno vlogo. Glasba, posebej napisana za to delo in ustvarjena z mislijo na Brizanijev pristop, je našla svojo sinergijo s priznanimi umetniškimi slikami v galeriji. Ta preplet ni le tehničen, temveč čustven in duhoven, saj je ustvaril prostor, kjer sta glasba in slikarstvo skupaj izražali isto božjo energijo in harmonijo.

V tem kontekstu, kjer je nova glasba, posebej napisana za Brizanijev pristop, resonirala z izjemnimi slikami, smo ustvarili nekaj resnično edinstvenega. Vsekakor je bilo snemanje ne le tehnično, ampak tudi umetniško doživetje, ki je združevalo dve zelo pomembni umetniški obliki – glasbo in slikarstvo – v en sam, celovit izraz s prav posebno energijo. Ta harmonija med glasbo in umetnostjo je dala delu posebno globino, kjer vsak zvok, vsak ton, ni bil le tehnični element, ampak tudi osebna interpretacija občutkov, ki so jih slikarji in skladatelji skupaj ustvarili v tej edinstveni umetniški simbiozi.

Poleg tega je sodelovanje z orkestrom Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije (KGOSF) in dirigentom Stevenom Loyem še dodatno obogatilo to izkušnjo. Z orkestrom in pod njegovo taktirko sem izkusil neverjetno sinergijo med orkestrom in mojim solističnim igranjem. Zvok orkestra je fenomenalen – bogat, dinamičen in čustven, kar omogoča, da se zlije z mojim violončelom na način, ki ustvarja harmonično in izrazito zvočno celoto. To sodelovanje ni zgolj tehnično dovršeno, ampak tudi zelo umetniško, saj z orkestrom kot solist ustvarjava skupaj nekaj neprecenljivega.

Prvenec nosi naslov Občutki mojega srca/Feelings of My Heart. Zakaj takšno ime?

Naslov Občutki mojega srca/Feelings of My Heart nosi globoko osebno sporočilo, ki odraža tako moje umetniško potovanje kot tudi pomembno vlogo, ki jo je imela moja družina v kulturnem življenju. Štiri generacije družine Brizani so se izjemno angažirale na področju glasbe in umetnosti, tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi v Sloveniji. Ta kulturna tradicija me je spodbudila, da sem ustvaril ta projekt s takšnim naslovom, ki ni le izraz mojih osebnih čustev, ampak tudi odsev širše kulturne dediščine, ki je vplivala na moje glasbeno ustvarjanje.

Naslov Občutki mojega srca je pravzaprav odsev globokih, čustvenih občutkov, ki sem jih doživel skozi glasbo. Glasba je zame način izražanja tistega, česar besede ne morejo popolnoma zajeti, in vsak letni čas v tem delu nosi svojo edinstveno čustveno zgodbo. V tem kontekstu sem želel ustvariti delo, ki povezuje moje osebne izkušnje z glasbo in z globokimi občutki, ki so se razvili v mojem umetniškem procesu.

Z vsakim tonom in vsako skladbo čutim, da sem del nečesa večjega – ne samo svojih občutkov, ampak tudi kulturnega in umetniškega vpliva, ki je zaznamoval moj ustvarjalni svet. Glasba nosi težo zgodovine in umetniškega izraza, hkrati pa ostaja globoko osebna in čustvena. Tako sem začutil potrebo po tem prvem projektu, da izrazim te občutke in jih delim z občinstvom skozi glasbo.

Od leta 2020 ste asistent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je v vas vedno tlela želja, da bi svoje znanje predajali naprej? Koliko časa na dan preživite za svojim glasbilom, ko ne učite in predavate?

Od leta 2020 imam naziv asistenta na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Pred tem sem zaključil magisterij in specializacijo v Nemčiji, kar mi je omogočilo pridobitev te pozicije. Vendar, žal, nikoli nisem imel priložnosti delati na akademiji, saj mi niso dali priložnosti, da bi svoje znanje in izkušnje prenesel na mlajšo generacijo. To je bilo zame razočaranje, saj sem vedno verjel, da imam veliko za ponuditi študentom in sem bil pripravljen deliti svoje znanje z njimi. Čeprav na akademiji nisem imel možnosti pokazati vsega, kar sem se naučil, sem vedno verjel v pomen izobraževanja in prenosa znanja. Glasba je moja strast in prepričan sem, da bi imel pozitiven vpliv na mlade glasbenike, če bi imel priložnost sodelovati z njimi na več načinov. Kljub temu še vedno iščem možnosti, kjer lahko prenesem svoje znanje in izkušnje, bodisi skozi druge oblike poučevanja bodisi z zasebnimi učnimi urami, kjer imam več svobode in priložnosti za neposredno delo z učenci. Vadba, ki jo opravljam, ni zgolj vprašanje časa, temveč predvsem kakovosti in osredotočenosti. Ko pripravljam projekte, kot je bilo snemanje Štirje letni časi, vadim od šest do osem ur dnevno. To je bilo še posebej pomembno, saj smo posneli 12 skladb za vseh 12 mesecev, poleg tega pa tudi 12 videospotov v samo štirih urah. Takšen izziv zahteva izjemno koncentracijo in pripravljenost, da se vsaka skladba izvede na najvišjem možnem nivoju.

Vadba, priprava in iskanje popolnosti so ključni pri vsakem umetniškem delu, zato sem se pri tem projektu popolnoma posvetil svojemu instrumentu in iskanju najboljše možne izvedbe.

Za moj razvoj na violončelu sta ključna tako talent kot trdo delo. Že od svojega četrtega leta igram violončelo in skozi leta sem se nenehno izpopolnjeval. Vsak dan vadim z natančnostjo in predanostjo, saj vem, da sta za vrhunsko izvedbo potrebna tako talent kot ure in ure intenzivnega dela.

Izbrali ste klasično glasbo. Kaj vas pri njej tako navdihuje in navdušuje? Zakaj klasična glasba? Niste nikoli pomislili ali začutili želje, da bi se podali v popularno glasbo? Spremljate tudi popularno glasbo?

Klasična glasba me je vedno navduševala zaradi svoje globine, kompleksnosti in možnosti, da skozi njo izrazim svoja čustva na zelo bogat in natančen način. Pri klasični glasbi me navdihuje njena brezčasnost in zmožnost, da vsaka skladba nosi v sebi zgodbo, ki se lahko vedno znova interpretira na različne načine. Glasba prežema vse – od harmonij, ki se med seboj prepletajo, do melodij, ki se razvijajo in ustvarjajo globoko čustveno izkušnjo. Klasična glasba ponuja neizmerne možnosti raziskovanja in vsaka nova izvedba omogoča, da odkrijem nekaj novega.

Zame je klasična glasba tudi način, kako povezati preteklost s sedanjostjo. Skladbe, ki so jih ustvarili veliki mojstri, kot so Bach, Beethoven, Čajkovski in drugi, nosijo zgodovinsko in kulturno vrednost, vendar hkrati ohranjajo svojo svežino in relevantnost tudi v današnjem času. To je nekaj, kar me nenehno navdihuje in motivira, da se poglabljam v tovrstno glasbo in jo delim z drugimi.

Seveda sem kot vsak glasbenik odprt tudi za druge zvrsti glasbe. Nikoli nisem čutil želje, da bi se podal v popularno glasbo, saj sem vedno čutil, da sem najgloblje povezan s klasičnim svetom, vendar to ne pomeni, da ne spremljam popularne glasbe. Včasih se rad povežem s popularno glasbo, saj lahko tudi iz nje črpam navdih, bodisi v smislu ritma, harmonij ali melodij. Vsaka zvrst glasbe ima nekaj posebnega in kljub temu, da je moj glavni poudarek na klasični glasbi, imam rad širok spekter glasbenih stilov.

Od svojega četrtega leta poslušam raznoliko glasbo, od Oliverja Dragojevića do Pina Danieleja, Stevieja Wonderja, Kool and the Gang, Earth, Wind and Fire, Ala Jarreauja, Marcusa Millerja in mnogih drugih. Odraščal sem z raznovrstno glasbo, saj imam znanega očeta Imerja Brizanija, muzikologa, skladatelja, basista, pedagoga in aranžerja, ter strica Agima Brizanija, bobnarja in tolkalista, ki je bil izobražen kot klasik. Moja glasbena družina je v veliki meri oblikovala moj pogled na glasbo, saj so vsi vpleteni v ustvarjalni proces, bodisi kot izvajalci bodisi kot skladatelji, kar mi je omogočilo širok spekter glasbenih vplivov in navdihov.

Ko pomislim na svoj prvi CD, Yo-Yo Ma, si želim doseči takšen zvok na svojem violončelu. Yo-Yo Ma je vedno bil moj vir navdiha, saj je njegov zvok izjemno bogat, poln občutka in tehnične dovršenosti. To je zvok, ki ga želim doseči in prenesti v svoje igranje, saj verjamem, da je prav to tista prava harmonija med tehniko in čustvom, ki me najbolj nagovarja. Poleg tega sem imel priložnost nastopiti kot solist pri skupini Avsenik, kjer sem izvedel skladbo "Pastirček", ter kot solist z Janom Plestenjakom pri skladbi "Lepa", kjer sem predstavil nov pristop violončela v Sloveniji. S tem sem dokazal, da je mogoče ustvariti edinstvene glasbene povezave med različnimi žanri in instrumenti ter da lahko violončelo doseže širok spekter izraznosti tudi v popularni glasbi. To je potrdilo moje prepričanje, da ni meja, ko gre za glasbo, in da je mogoče doseči maksimalen izraz v vseh glasbenih zvrsteh.

Poznamo kar nekaj violončelistov, ki so se odločili, da bodo zamenjali zvrst in na ta način glasbilo približali množici. Kakšno je vaše mnenje o tem?

V Sloveniji sem verjetno edinstven, saj igram kot honorarni sodelavec v Opernem orkestru SNG Ljubljana, kot komorni glasbenik, solist, čelist na pomembnih gala dogodkih ter kot solist v klasični in komercialni glasbi. To, da se ukvarjam z vsemi temi različnimi oblikami glasbe, me postavlja v posebno pozicijo, saj nisem omejen le na en žanr, ampak raziskujem številne glasbene svetove. Verjamem, da ta moja vsestranskost ponuja edinstvene možnosti tako zame kot tudi za publiko, ki ima priložnost izkusiti različne glasbene izraze na različnih odrih. Moja sposobnost prehajanja med različnimi žanri mi omogoča, da ustvarjam nekaj edinstvenega in hkrati širim svoje glasbeno dojemanje in znanje.

Ko govorim o svojih dosežkih, ne morem mimo dejstva, da so pri tem pomembni tako geni in talent kot tudi trdo delo. Geni lahko dajejo prednost pri naravni nadarjenosti, vendar pa brez trdega dela in discipline noben talent ne bo zaživel. Zato je vsak umetnik, ki se želi razviti – tako pri učeni kot pri rojeni nadarjenosti –, dolžan vložiti ogromno truda in ur v svoje veščine. Svoje glasbeno znanje sem vedno pilil s stalnim učenjem in prakso, kar je tisto, kar loči priučene glasbene umetnike od tistih, ki so morda že rojeni z določenim darom. Vse te sestavine – geni, talent in trdo delo – so skupaj oblikovale moj glasbeni izraz in omogočile, da sem danes tukaj, kjer sem.

Prav zaradi tega so se tudi skladatelji odločili, da ustvarijo glasbo posebej zame. Moj novi projekt je edinstven, saj je prvi takšen v zgodovini Slovenije, kjer sem solist na violončelu. 

Vaša glasbena pot se je začela pri petih letih, prejeli ste številne nagrade. Kaj bi opisali kot svoj največji dosežek do sedaj in kakšne cilje imate zastavljene za naslednjih pet let?

Študiral sem od 2008 do 2012 na Akademiji za glasbo v Ljubljani, pri profesorju Igorju Škerjancu ter svetovno znani profesorici Nataliji Gutman v Firencah, kjer sem bil od 2006 do 2012. Pri 19 letih sem prejel dve Prešernovi študentski nagradi za leto 2012. 

V naslednjih petih letih želim še naprej razvijati svojo glasbeno pot – tako kot izvajalec kot tudi pedagog. Želim raziskovati nove glasbene projekte, sodelovati z različnimi umetniki, preizkušati nove žanre in komunicirati z različnimi generacijami poslušalcev. Prav tako bi želel še bolj okrepiti svojo vlogo na akademiji, kjer verjamem, da imam veliko znanja, ki bi ga lahko prenesel na mlajšo generacijo glasbenikov.

Moj cilj je ustvarjati, se razvijati in širiti svoje glasbeno dojemanje, tako na umetniški kot na pedagoški ravni, in še naprej živeti z glasbo kot svojim življenjskim kompasom in poslanstvom na tem planetu.