'Če hočeš biti močan človek, moraš sprejemati udarce'

Novi album Morilne veščine je produciral GhetHeat, kako se ti zdi, da deluje velenjsko-dolenjska naveza, si zadovoljen, je bila vajina dinamika drugačna kot npr. z DJ Supastarom?

Vrhunsko! Z Ghetom sva naredila verjetno najboljši album moje diskografije. Mislim, da je to rezultat tega, da sva se res veliko časa družila, ne zgolj samo ob ustvarjanju glasbe, ampak tudi ob debatah o hiphopu, drugih žanrih, politiki, družbi, odnosih. Ob tem sva pristaša organskega, umazanega zvoka, prvinskega hiphopa. Podobno je z DJ Supastarjem, kar se tiče glasbenega okusa. Smo pa si ljudje različni, zato se dinamika vedno razlikuje, ko delaš z različnimi ljudmi. 

Ko imaš izdelek pred seboj, kako gledaš nanj, kakšne imaš občutke, četudi je človek do sebe najbrž težko objektiven?

Čas je tisti, ki da najbolj objektivno oceno. Mislim, da sva naredila album, ki bo trajal. Zato imam glede glasbenega dela res dobre občutke, ker če se mi zgodi, da lahko tudi sam poslušam svoj album po njegovem izidu, je nekaj posebnega.

Sicer dopuščaš prostor za izboljšave, vidiš napake, v nekem perfekcionizmu se najbrž ni dobro preveč izgubljati? 

Vprašanje je, kaj je perfekcija? Je to neka prisiljena simetrika ali zgolj popolna spontanost? Jaz bi rekel, da slednje. In to sem tudi zasledoval na tem albumu, predvsem pri pisanju besedil. Ko pravim, da sem zasledoval, ne pomeni, da sem prišel do popolne spontanosti. Iskal pa sem stihijo med glasbo, mislijo in okoljem. Vedno pa se da biti boljši, o tem ni dvoma.

Kako doživljaš, vidiš svojo pot in napredek od npr. Kronike betona do danes, deset let kasneje?

Zagotovo sem veliko stvari v svojih tehniki in veščini izboljšal in gotovo sem tudi kaj pozabil in pustil v času. Kronika betona je brez dvoma eden mojih najboljših komadov, na katerega sem še danes ponosen. Kaj bo ostalo od mojega ustvarjanja v letu 2021, bomo videli leta 2031 in potem primerjali 2021 in 2011.   

Očitno si fen filmskih "citatov", najdeš navdih v njih ali obratno, ko imaš komad, najdeš primerne sample?

Bolj to drugo. Seveda sproti najdem kakšen izsek iz filma, za katerega si rečem, da bi sodil v kakšen intro komada, ampak se seveda mora zgoditi potem tudi komad, kar pa je redko. Ponavadi torej začnem raziskovati po spominu šele, ko je pesem narejena in potem iščem primerne izseke oz. citate iz filmov. Je pa umeščanje filmskih vložkov v pesmi prva stvar, ki me je še kot zgodnjega osnovnošolca pritegnila k poslušanju Wu-Tang Clana. Filmske uverture so zame naredile nor ambient, tudi ko je bilo moje razumevanje besedil praktično nično.

Borec, ki "borba", v tebi ostaja, album odlikujejo nove skovanke, Morilne veščine, Čamim, Siphoney, vseeno je na plati veliko različnih stilov, a imajo tipičen "oldskul feel". Sampli se zdijo filmski, zvok na mestih celo wutangovski (z naslovnico vred), četudi s klasičnim beatom, ne toliko debelo mastnim RZA-jevskim ...

Borba je sestavni del mene, drugačnega vidika ne poznam. Zame simbolizira premikanje, napredovanje, razvoj. Vse v vesolju se premika, kar se ne premika, je mrtvo. Igranje z besedami je moja razbremenilna dejavnost. Tudi Ghet to rad počne, zato zabavnih "funky" idej ni manjkalo. Kar pa se tiče beatov, je navdih evidenten, pa tudi tekstov. Mislim, da je Wu-Tang diskografija, kljub svoji enormni popularnosti, hkrati tudi podcenjena, kar se tiče substance. Veliko poslušalcev, tudi raperjev, zadeve posluša precej površno. V njihovih komadih se skrivajo enormne količne znanosti in življenjskih modrosti in če kdo misli, da je prerastel Wu-Tang fazo, naj se vrne v osnovno šolo rapa. 

Imaš v glavi koncept plošče, ko pišeš skladbe, ali jih potem izbereš glede na primernost, kako delujejo kot celota, ki tvori album?

Koncept albuma je bil enostaven. Hiphop, znanje, izkušnje. Veliko tega sem črpal iz svojih dolgoletnih izkušenj borca in učenca borilnih veščin. V času pisanja albuma sem bil (oz. sem še vedno) v fazi borilne refleksije in to je nekako podzavestno začelo zarisovati obliko albuma. Naslov je prišel praktično na koncu. Napisanih je bilo več kot trideset pesmi, od tega smo jih posneli štiriindvajset, nato na koncu izbrali dvanajst. 

Deluješ jezno, borbeno, kritično, kar ne pomeni, da nimaš nežnejše plati, česar pa, bi rekel, ne kažeš nujno v svojih rapih ...?

Ni hujše stvari, kot je patetika v glasbi ali kjerkoli. Če je le možno, se ji izogibam v velikem loku, tudi v vsakodnevnem življenju. Seveda imam, kot vsak drug človek, nežnejšo plato in tega se vsekakor ne gre sramovati, še več, na to je vredno biti ponosen. Vendar, dokler živimo v takšnih družbenih antagonizmih in so nam dana takšna pravila igre, je predvsem treba biti močan. 

Te kaj skrbi, da bi se prodal, če o tem pri nas sploh lahko govorimo, kar si precej ironično povedal že v komadu Svet je sLep, pred leti, kar je bil v bistvu eden tvojih najbolj "pop" komadov. Ali zavestno nočeš biti preveč "všečen", ker bi te sicer lahko poslušalci vzeli bolj površinsko?

S tem se niti ne obremenjujem. Ko se začnemo obremenjevati z všečnostjo, začnemo izgubljati spoštovanje. Menim pa, da je spoštovanje neprimerno trdnejša valuta. Največji problem "prodajanja" v Sloveniji je to, da se moraš prodati za precej majhen denar in se na koncu še "vulgarizirati". V tem pogledu imamo tisti, ki delamo glasbo za ožji krog poslušalcev, prednost. Najdeš si službo in potem v prostem času neobremenjeno delaš glasbo, ki jo imaš rad. "Všečnost" takrat zate sploh ni tema. 

Kar se tiče rapa, se oziraš v preteklost, koliko pa daš na sodobnejše svetovne raperje (ki velikokrat, nimajo veliko za povedati)? A vseeno je veliko takih, ne nujno popularnih, ki znajo zadeti žebljico na glavico, četudi jih je morda težje najti ...?

Vseeno mislim, da je tudi danes veliko dobrih raperjev. Prvi, ki ga vedno omenim, je Kendrick Lamar. Dober raper, izjemen tekstopisec. Pa ni edini. Nasploh se veliko dobre glasbe najde v "podzemlju" oz. na neodvisni sceni. Se pa mi zdi, da je veliko manj kreativnosti, kot je je bilo nekdaj. Včasih je bil greh zveneti podobno drugemu raperju, danes je to cilj. Pogrešam pisanost in razgibanost izražanja v rapu. 

So refreni v rapu odveč, če je ta pripovedovalen in nima potrebe po tem, da si ga ljudje prepevajo v avtu ali pod tušem?

"F**k refren", bi rekel Ghet (smeh). In v tem se strinjam, če je refren postavljen v komadu, zato ker naj bi tam stal. Osebno, če ocenim, da refren ni potreben, ga enostavno ne naredim ali pa prepustim glasbeni podlagi, da naredi svoje. Štirje komadi so pravzaprav brez refrena, ker zanj ni bilo nobene potrebe. V avtu so glavni basi, rap pod tušem pa ne zveni dobro, haha.

Koliko se ti zdi pomembno, da si kot raper "underdog", zapostavljen, čefur, kot praviš, "srečen" rap nikol ne more biti toliko relevanten kot rap nekoga, ki se počuti prikrajšan, v stiski, nerazumljen?

O tem bi lahko razpravljala na dolgo in široko. Ampak najprej se mi zdi, da je beseda "pomembno" malce odveč, ker pač si ali nisi. Če se trudiš biti zapostavljen, to izpade patetično. Nihče ti ne bo verjel. Poleg tega niti ne želim sporočiti, da sem "žrtev", "zapostavljen", "izigran", in da je moja usoda brezupna. Ravno obratno, želim povedati, da bom kljub temu zmagal. In za zmago se bom boril, trgal, grizel, delal in gradil. Negativne okoliščine niso uteha za moj neuspeh, ampak navdih za zmage. Zakaj je tak rap bolj relevanten? Verjetno zato, ker če ne živiš na Instagramu (kar ponazarjam v komadu Svet je sLep), je realnost precej bolj neizprosna. Sicer pa tudi, če bi 90 odstotkov realnosti sestavljala zabava, potem verjetno zabava ne bi bila tako cenjena.

Poleg komada Konc, ki si ga izdal z Ženo (ga ni na plošči), imaš na plati pesem Na kvadrat s F-raw Blanko, v bistvu se z bejbami v pesmih dobro ujameš, morda celo bolje kot s kolegi, ženske "feate" doživljaš drugače kot moške?

Dojemam jih enako. Če mi je rap dober, je dober, povsem nepomembno je, kdo ga izvaja, ženska ali moški. To, da sem v zadnjem času sodeloval tudi z ženskami, nima zveze z neko politično korektnostjo, ampak gre pripisati temu, da so se nekatere postavile med dobre MC-je. Blanka je odlična raperka, na albumu je za sabo pustila res žmohten refren. Koliko je zares dobra, pa bo dokazala v prihodnjih mesecih, ko bodo prikapljali singli s prihajajočega albuma.

Se pravi, lahko verjamemo, da si mož beseda, "Mirc je un k tku repa, tku nardi" ... te je iskrenost, da si zvest sam sebi in da govoriš resnico, kdaj tepla?

Velikokrat. Ampak to pride v paketu oz. je s tem neločljivo povezano. Če bi bilo lahko biti mož beseda, potem to ne bi imelo nobene vrednosti. Če hočeš biti močan človek, moraš sprejemati udarce. Če ne sprejmeš udarcev, nisi močan človek. Pika. 

Si dostikrat na preizkušnji, pridejo trenutki, ko bi lahko zatajil sam sebe, podležeš ali se temu ogneš?

Menim, da ni človeka na svetu, ki ne bi doživel takšnih dilem. Tukaj si bom sposodil misel velikega boksarskega trenerja Cus D'amata, ker nihče tega ni povedal bolje kot on: "V nas živita heroj in strahopetec. Gre za eno in isto osebo. Oba se počutita enako. Oba je strah neuspeha, poraza, sramote ... Gre za to, kaj bo eden naredil, kar ga bo naredilo heroja in česa drugi ne bo naredil, kar ga bo naredilo strahopetca."

Včasih te zanese v srbohrvaščino, včasih "taku malu po dolensku", pravzaprav bi si lahko dovolil še več tega, ker deluje. Se strinjaš?

Morda bi si res lahko. Gre za to, da sem zapisoval besede, ki jih uporabljam v vsakodnevnem govoru. Eno od mojih osnovnih pravil je, da rapam tako, kot govorim. Rap je iskrena zvrst, pretvarjanje se hitro prepozna. 

Če se človek izseli iz Novega mesta, ali se lahko Novo mesto izseli iz njega ali ostajaš po duši Dolenjec? Si dolenjski Ljubljančan ali ljubljanski Dolenjec? 

Težko se regionalno opredeljujem. Ampak glede na spreminjanje demografije Ljubljane in dejstvo, da to mesto pridobiva vse več buržujskega značaja, se ne počutim ravno kot Ljubljančan. 

Če spadaš v "srednjo" generacijo raperjev, kako gledaš na fotre (Dalaj, Klemen, Doša) ali na mlade kolege (Arne, Žena, Blanka, Vazz ...)?

Do fotrov imam maksimalno spoštovanje. Razumem, kaj so temelji scene in kako si sledijo vzroki in posledice. Dalaj je bil eden prvih, Klemen je sceno peljal na nov nivo, Doša je merilo tehničnega znanja, poleg vseh izkušenj, ki jih ima. Mladi kolegi spet prinašajo nekaj novega, razumejo osnove in na njih gradijo. Mislim, da njihovi najboljši izdelki šele prihajajo. Čeprav moram ob tem dodati, da je Blanka že precej izkušena raperka, ki je kljub temu, da še nima solo albuma, že dolgo prisotna na sceni.

Kakšna se ti zdi domača rap skupnost, ste si blizu, kolegi, si pomagate ali obstaja tudi kaj sovraštva, obstaja namreč kar nekaj "diss" komadov, od Kensl, Usput in še česa, imaš potrebo, da bi komu povedal, kar mu gre, ali to raje rešuješ na osebni oz. zasebni ravni?

Reševanje nekih splošnih antagoizmov je povsem dobrodošlo skozi komade, tudi na osebni ravni, če se stvari ne da drugače rešiti. Sem pa pristaš tega, da ljudem poveš, kar misliš, in da težave rešuješ na tak način. V slovenski rap skupnosti je veliko podajanja rok, a hkrati tudi nelagodja, zategnjenosti in celo prikrite nevoščljivosti. To, da se počutiš boljši od nekoga, ki dobi več pozornosti, je razumljivo, problem pa je, ko se to spremeni v zagrenjenost ali celo sovražnost. 

Ploščo izdajaš v času, ko še ni ravno veliko koncertov, morda bodo kmalu, a v omejeni obliki. Kako in kje jo boš predstavil, imaš načrt, da bi jo predstavljal v živo ali morda prek spletnega koncerta, da te bomo lahko spremljali z domačega kavča?

Nisem pristaš spletnih koncertov, kar ne pomeni, da sicer ne bi pristal na kakšnega, če bi se pokazala možnost. Sicer pa poletje vseeno obeta koncerte v živo. Glede promocije albuma še ne morem napovedati kaj fiksnega, a bo znano kmalu.

Kakšno je bilo zate leto 2020, kako kaže za 2021 in kaj si želiš za 2022?

Nimam nekih velikih pritožb. Čas pandemije mi je dal možnost, da si spočijem. V tem pogledu je bilo to obdobje dobrodošlo, ker je bil pred tem moj življenjski temo absolutno nor. Za 2022 vsem želim še več moči, kreativnosti, discipline in modrosti.