Miley Cyrus s koncertnim albumom ni pričarala želenega vzdušja

Miley Cyrus je teren za napoved novega albuma pripravljala že nekaj časa. Prvi korak je naredila, ko je na Instagramu svoje oboževalce vprašala, katere pesmi si želijo slišati na njenih prihajajočih koncertih. Na repertoarju so se tako znašle številne uspešnice, kot so The Climb, Party in the USA in Wrecking Ball, ki množic nikoli ne pustijo ravnodušne. 

Z naslednjim korakom je začela brez pojasnila objavljati svoje videoposnetke na družbenem omrežju, v katerih je pozdravljala oboževalce, ki so čakali pred njenim hotelom, in jih podpisovati z besedami, kot so I need attention (sl. Potrebujem pozornost) in Do I have your attention? (sl. Ali imam vašo pozornost?). Sprva se je zdelo, da gre za kanček samoironije, s katero želi upravičiti objavljene posnetke, na katerih oboževalci evforično kličejo po njeni pozornosti, a kasneje se je izkazalo, da je zgolj pripravljala teren za izid albuma Attention: Miley Live.

Zvezdnica se je z izbiro naslova poigrala z vsem dobro znanim dejstvom – nenehno ima pozornost, kar pa gre z roko v roki s tem, da jo tudi nenehno potrebuje. Tega pa ji kot nekdanji Disneyjevi zvezdnici, ki je imela svet na dlani že pri trinajstih letih, ne gre očitati. In pozornost je vsekakor nekaj, kar je na nedavnih koncertih dobila, veliko nje. 

Na novem albumu se ni sramovala svoje preteklosti, ki je sedaj že daleč za njo. S ponosom je odpela svoje prve hite (See You Again, 7 Things in Party in the USA), ki so nastali v času, ko je bila svetu poznana predvsem kot Hannah Montana. Ni pa igrala zgolj na nostalgično noto. Poleg kratkega uvodnega singla Attention je postregla z novo, precej generično balado You, zatekla pa se je tudi k eni izmed svojih najmočnejših kvalitet – petju priredb (Heart of Glass, Jolene, Nothing Compares 2 U). Skozi leta je predvsem s temi dokazala,  da jo lahko z njenim unikatnim, rahlo raskavim glasom, uvrščamo med najboljše pop vokalistke današnjega časa. Kot pravi sama, skozi priredbe svojim mladim oboževalcem širi glasbeni okus in jim predstavlja stare uspešnice, ki njihovi generaciji niso dovolj poznane.

Miley je tako poskrbela za kvaliteten glasbeni izbor – od priredb in njenih uspešnic do nekaj njenih manj znanih, a dobrih pesmi, vrednih poslušanja (High, Never Be Me) – vendar pozabila na moč občinstva, ki daje koncertnim albumom dušo. Ob poslušanju posnetka je občinstvo namreč tako utišano, da poslušalec včasih pozabi, da je bil album posnet v živo pred večtisočglavo množico. Na to spomni šele konec odpete skladbe, ko se sliši bučen aplavz, Miley pa pove nekaj besed. 

Album poslušalcu ne pričara neverjetne energije, ki se ustvari, ko zapoje cela arena, tako da si lahko vsak predstavlja, da je tam in zraven prepeva. In na Mileyjinih koncertih se ta energija pogosto ustvari, saj so prav posnetki oboževalcev, ki soglasno pojejo, letos preplavili družbena omrežja, zato je bilo pričakovati, da bo podobno slišano tudi na Attention: Miley Live. 

Morda bi morala Cyrusova glasbo snemati v Južni Ameriki, kjer trenutno koncertuje. Tamkajšnji oboževalci so se namreč skozi leta že večkrat izkazali kot zelo zvesti, kar je pevka v svojih intervjujih že večkrat izpostavila, na marčevih festivalih pa so to ponovno potrdili. Utrinki s koncertov, kjer množice entuziastično pojejo s pevko (primer v zgornjem posnetku), so namreč postali viralni. Za uživanje ob dobrem vzdušju se bomo zato morali še naprej posluževati amaterskih posnetkov na YouTubu, TikToku in Instagramu. Miley, priložnost zamujena.