Metalsteel: Spomenik organski prvinskosti heavy metala

Če se v samem imenu Metalsteel nekako ironično skriva želja po neusmiljenem rokerskem "nažiganju", četudi morda velja, da ste v srcih pravzaprav nežne in romantične duše, koliko, bi dejali, da je pri vas enega in drugega?

Ime skupine smo izbrali dolgo nazaj, ko smo bili člani skupine stari med enajst in štirinajst let. Čeprav je ime morda nekoliko klišejsko, smo se ga kasneje vseeno odločili obdržati, saj v bistvu dobro ponazarja našo neusahljivo strast do težkometalne glasbe. Sicer pa drži, da smo v večini pripadniki heavy metal subkulture nežne duše vedno pripravljeni pomagati in v naši družbi smeha nikoli ne primanjkuje.

Prihodnje leto boste na sceni četrt stoletja, kaj, bi rekli, ostaja bistvo Metalsteel, se je vaš odnos do glasbe v tem času kaj spremenil?

Bistvo skupine ostajamo štirje člani, ki smo že toliko časa skupaj. Skupaj smo šli čez različne faze odraščanja, doživeli nešteto nepozabnih trenutkov, spoznavali različne države, v katerih smo igrali, se družili z nekaterimi od naših najstniških idolov ter tudi delili oder z njimi. V mladih letih si nikoli nismo predstavljali, da se bo naša zgodba razvila na tak način. Vedno pa smo verjeli v svoje delo. Odnos do same glasbe se niti ni toliko spremenil, saj še vedno gojimo ljubezen do heavy metala, enako kot pred desetletji. Se je pa spremenil pogled na celotno sceno oz. šovbiznis. V najstniški letih smo bili veliko bolj naivni, z izkušnjami pa smo ugotovili, da na koncu bolj ali manj za vse ostaneš sam. Sploh, če želiš ohranjati nek nivo kvalitete oz. po drugi strani toliko bolj ceniš ekipo, ki stoji za teboj. Od "roadijev", založbe, tonskih tehnikov, producentov, grafičnih oblikovalcev, ilustratorjev itd. Delati je treba z ljudmi, ki jim zaupaš, ki delijo tvojo umetniško vizijo in verjamejo v tvoje delo.

Ste metalske in rokerske heroje, vzore imeli v prvi vrsti na domačih tleh ali predvsem na tujem?

Oboje. Že na začetku osnovne šole smo poslušali tako domače kot tuje hard rock in heavy metal bende. Od slovenskih so bile to bolj ali manj skupine, katerih priredbe smo posneli za novi album Spomenik.

Hiter ošvrk na vaš novi album se zdi, kot da ste postavili pravi Spomenik osemdesetim, vsaj po zvoku in občutku, ki ga daje album kot celota ...

Spomenik je naš osmi studijski album, na katerem so poleg ene avtorske skladbe priredbe slovenskih hard rock in heavy metal bendov iz osemdesetih in devetdesetih, in edinstveni projekt, s katerim smo postavili zvočni spomenik glasbi, ki jo morda nove generacije metalcev in rokerjev sploh ne poznajo, mi pa smo ji dali nov pridih ter jo aranžmajsko predelali v našem slogu, z današnjo produkcijo.

Vaš zvok nikoli ni bil strogo metalski, saj zvenite prej hardrokersko kot kar koli drugega, ali predalčkanje v določen žanr v vašem primeru nima smisla?

Naš zvok je tak, kot nam je všeč, in tak, kot menimo, da heavy metal najbolje zveni. Mogoče je to za današnji čas, ko se večina novejših metal bendov poslužuje ekstremnih podzvrsti z generično produkcijo in uporabo elektronike v produkciji, nenavadno, ampak nam tako ustreza in se tega držimo. Sodelujemo z vrhunskim producentom Bojanom Pahljino, instrumentalne dele albuma snemamo vsi hkrati, kar počne redko kdo v današnjih časih. Ohranjamo torej organskost in prvinskost heavy metal glasbe, hkrati pa naša glasba vseeno zveni dovolj moderno, ali kot rečemo v strokovnem akademskem glasbenem jeziku – "z jajci".

Domača metal scena je bila morda še najbolj živa v osemdesetih in devetdesetih, zdaj pa bendi delujejo projektno, praktično nihče ne deluje in ne koncertira konstantno. Se vam zdi, da so za to "krivi časi", ki so krepko drugačni kot pred desetletji, ali tudi za dejstvo, da se prioritete v življenju ljudi, tudi glasbenikov, preprosto spremenijo in morda ni več toliko časa za brezskrbno mladostniško brezglavo norenje in žuriranje do jutranjih ur?

To je odraz novih trendov in novih generacij. Mladi danes na splošno žurirajo predvsem na balkan in sodobno narodnozabavno glasbo, kar je bilo v devetdesetih, ko smo bili mi mulci, nepojmljivo. Takrat si bil v našem kraju recimo metalec, čefur, rejver ali raper. Bili smo pripadniki nekih subkultur, ki jih je večinoma pogojevala glasbena zvrst. Zdaj tega skoraj ni več, mladi izgledajo vsi enako, kar se tiče glasbe, konzumirajo to, kar konzumira večina, fotografirajo svoje riti za čim več klikov na socialnih omrežjih ter se pogovarjajo o tem, kam bi si naslednjič brizgnili botoks. Žur je postranskega pomena, ker se večina življenja dogaja v digitalnem svetu oz. skozi digitalne oči. Koncertov pa je manj tudi zato, ker je toliko več birokracije, potrebne za izpeljavo koncerta, in se je zaprlo ogromno alternativnih klubov in dvoran po Sloveniji.  

Kako je pravzaprav prišlo do sodelovanj, da so na albumu npr. izvirni pevec zasedbe Mary Rose Franci Tominšek, Davor Klarić (ex-Šank rock), Sergej Škofljanec (ex-Requiem) ali težkokategornika Tilen Hudrap in Mark Lemer?

Večino gostov smo spoznali skozi naše dolgoletno glasbeno ustvarjanje, na različnih koncertih, snemanjih in ostalih dejavnostih, povezanih z glasbo. Vsi gosti na albumu so vrhunski glasbeniki in v čast nam je, da so potrdili sodelovanje na našem albumu. Zlasti smo veseli, da sta na albumu sodelovala npr. Franc Tominšek in Tomaž Žontar, ki že več kot 30 let nista bila v studiu ali na odru. Sergej Škofljanec je bil npr. producent našega prvega albuma leta 2003, z njim smo delili odre na skupni turneji z Requiem, Mark Lemer je produciral naš album Taste The Sin (2005) in smo ostali kolegi vse do danes, Tilen Hudrap pa je človek naše generacije, s katerim se na odrih in pod njimi srečujemo že od malih nog.  

Kako je bilo na predstavitvi albuma pred prazniki, ko ste ga predstavili v Orto baru, so prišli vsi sodelujoči na albumu, bi to lahko označili za svoj najboljši koncert do zdaj?

Definitivno eden najboljših koncertov, ker je bil nekaj posebnega, nekaj najbrž neponovljivega. Z nami niso bili čisto vsi gosti z albuma, ampak večino smo nabrali in skupaj pripravili res dobro predstavo za vse ljubitelje tovrstne glasbe. Tudi z obiskom smo bili zelo zadovoljni.

Ker je verjetno težko zbrati na kup vse sodelujoče na pričujoči plošči, boste imeli še kakšno predstavitev albuma, razmišljate o čem posebnem ob 25-letnici oz. kako gledate naprej?

Vedno nam je v interesu postaviti neke mejnike na sceni, se lotiti nekih projektov, ki se jih ostali bendi še niso. Bili smo prvi slovenski metal bend, ki je igral s simfoničnim orkestrom (in to med drugim na državni proslavi v Cankarjevem domu), bili smo prvi slovenski metal bend, ki je igral žrtvam holokavsta, bili smo prvi slovenski metal bend, ki je posnel koncertni album, posneli smo himno za enega največjih festivalov pri nas, našo glasbo so uporabili v reklami za Toyoto, odigrali smo številne koncerte po celi Evropi z ameriškim vokalistom Jamesom Rivero in nenazadnje posneli in letos izdali edinstven glasbeni projekt Spomenik. V tem smislu bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Za jesen pripravljamo poseben koncert v domačem kraju, torej v Medvodah, s katerim bomo obeležili 20. obletnico prvega albuma Usoda, 18. obletnico drugega albuma Taste The Sin ter izid albuma Spomenik na vinilu. Tudi ta koncert bo poseben in bo vključeval nekaj zanimivih gostov.