Mary Rose: Smo tukaj in zdaj gremo s polno paro naprej!

Skupina Mary Rose je nastala v Postojni sredi druge polovice osemdesetih. "Ko sva se spoznala s Frenkom, prvim pevcem, se je vse začelo, prej sem igral pri rock-metal zasedbi Črna gradnja. Sam sem poslušal Black Sabbath, Led Zeppelin, posebno mesto pa imajo pri meni Van Halen, kar se na prvi plošči zagotovo čuti. Leta 1987 smo šli k Acu Razborniku, ki je pred tem posnel ploščo z Junaki nočne kronike. Všeč nam je produkcija, on pa nas je prav tako prišel poslušat na vaje in dogovorili smo se, da bomo posneli ploščo. Pesmi so bile v angleščini, čeprav bi bilo morda dobro, da bi bile v slovenščini, bi jih radjske postaje več vrtele. A so jih vseeno vrtele, mi pa smo sanjali, da bomo kmalu v Los Angelesu, ob bazenu velike rock zvezde," je zgodbo začel Eki Alilovski, ki je nekakšna siva eminenca zasedbe.

V slogu svojih vzornikov Van Halen so tako leta 1990 izdali prvenec Rocks Off, ki je svojevrstna mojstrovina, saj so ustvarili moderen in edinstven album, na nivoju tujih izvajalcev z besedili v angleščini, še zdaj pa se marsikdo čudi, da gre za slovenski bend, ki je v devetdesetih imel tako svetoven zvok. Ironija ali pač usoda pa je hotela, da je album izšel samo na kaseti, četudi so jim obljubljali, da bo izšel še na zgoščenki in vinilni plošči.

Stvari so se za zasedbo tako obrnile nekoliko drugače. "Za sproti so stvari sicer tekle, vabili so nas tudi, da bi igrali po nekdanji Jugi, a nismo imeli spodobnega menedžerja, ki bi nas resneje zastopal. Dogovarjali smo se za Beograd, Novi Sad, a potem se je žal začela vojna," je nadaljeval Alilovski. In prav iz tega časa izvira tudi anekdota – ko jih je zapustil prvi pevec, so nekaj časa vedrili z italijanskim pevcem Sandrom, potem pa bi njihov pevec skoraj postal Gibonni, ki je imel prej zasedbo Osmi putnik. "Ko smo se razšli z italijanskim pevcem Sandrom, smo bili že dogovorjeni z Gibonnijem, ki je bil v Nemčiji. Rekel je, da bo prišel, a so postavili barikade in fizično ni mogel do nas, ker se je začela vojna. Dal pa nam je telefonsko številko od fanta z Reke, Žaka, ki je tudi odšel v Nemčijo, zato smo ga odšli iskat in ga pripeljali v Slovenijo," je o nadaljnjen poteku razložil Eki, hkrati pa so tako dobili novega pevca, ki je z njimi še danes.

"Po Rocks Off smo šli snemat drugo ploščo, posnetki pa so potem skrivnostno izginili v požaru studia Tivoli. A so se potem na naše presenečenje našli, zdaj smo jo pretočili v računalnik in načrtujemo, da bi jo drugo leto zmiksali, ko je 30-letnica skupine in prvenca Rocks Off, zato bi bilo najbolje, da bi izdali obe plošči, prvo in drugo. Bomo videli," je optimističen kitarist.

Zasedba je potem za pol desetletja poniknila in se posvetila drugim rečem, dokler se leta 2000 niso vrnili, ko sta pri njih, prvič po dolgih letih, spet skupaj zaigrala Cveto Polak in Aleš Uranjek, kar je botrovalo tudi kasnejši ponovni združitvi Šank Rocka. "Hoteli smo samo igrati, nismo razmišljali o poslu. Na nek način se nismo znali prodati. Ponudba je bila z Japonske in tudi založbe Ariola v Nemčiji, a se nismo znali obrniti. Ves čas sem mislil, da bom zgolj kitarist in bom igral po vsem svetu, da se bomo imeli dobro in živeli od glasbe, resničnost pa pač ni bila takšna," je svojo rokersko izkušnjo opisal Eki.

Leta 2006 je po dobrem poldrugem desetletju od prvenca svet ugledal drugi izdelek Feniks, s katerim so se Mary Rose prenovljeni in pomlajeni dvignili iz pogorišča polpretekle zgodovine, nato pa so spet zavili na pota čudne usode, saj so po številnih družinskih, osebnih in zdravstvenih težavah tretji album Resničen svet izdali šele trinajst let kasneje, spomladi letos, s katerega sta, poleg naslovne, poznani še skladbi Vizija in Stampedo.

A zasedba se je končno ustalila tudi v postavi, saj so poleg pevca Žaka in Ekija v zasedbi še basist Mitja Kobal, bobnar David Debevec in nekdanji Tabujevec, klaviaturist Sandi Trojner. "Eki mi je nekoč ustavil, ko sem štopal, začela sva se pogovarjati, takrat sem igral v zasedbi Lunapark, prišel nas je celo poslušat in ker mu je bilo všeč moje igranje, me je potem povabil v Mary Rose. Naredil sem nižjo glasbeno šolo, sicer pa veliko glasbe preigral in preposlušal, igral sem v različnih kombinacijah in bendih, tudi v Leeloojamais. Zdaj mi je všeč, ker imam proste roke in se s fanti v Mary Rose dobro dopolnjujemo in razumemo, tako glasbeno kot osebnostno," je prepričan David.

"Plošča Resničen svet je povzetek naših življenj zadnjih nekaj let, ne rečem, da so besedila najboljša, so pa zelo življenjska," je razmišljal Mitja, ki je večinski pisec besedil. "Po duši sem roker, pri Tabujih sem sodeloval pri prvih treh albumih, tu pa sem zaživel in imam proste roke v smislu glasbe," nam je zadovoljno razložil Sandi.

Čeprav se zdi, da je bila njihova tridesetletna pot tlakovana s kopico nevšečnosti, nesrečnih razpletov in drugih ovir, pa to rokerske zasedbe ne ustavi. Hkrati pa ničesar ne obžalujejo. "Ne bi spreminjal stvari, zgodile so se tako, kot so se morale. Morda bi si moral prej omisliti dobrega menedžerja, sicer pa so občutki še vedno taki kot nekoč. V tej postavi smo najboljši," je pozitiven Eki, podobno pa razmišlja tudi David. "Zdaj vsi popolnoma verjamemo v bend in v to vlagamo vso energijo. To je vse, kar imamo, in to bomo delali, tukaj in zdaj, ne glede na vse, gremo s polno paro naprej. Imamo tudi nove pesmi, odličen studio, delati pa bomo začeli po novem letu," je napovedal.

Ob obisku njihovega vadbenega prostora v Postojni, kjer so si uredili vrhunsko studijsko ozračje, tako za vaje kot snemanje, velja poudariti, da človek dobi občutek, da mislijo resno, saj so po zagnanosti, kot bi bili šele dobro na začetku. A so dodobra prekaljeni glasbeni mački, ki jim je do igranja in ustvarjanja. Eki, ki ima težave s hrbtenico, zdaj uporablja kitare s podpisom zasedbe Dream Theater, ki so za polovico lažje od običajnih kitar, hkrati pa je kot nekakšen duhovni in glasbeni "boter" mlajšim kolegom. Vsi po vrsti pa se zdijo zelo motivirani in pripravljeni, da Sloveniji spet pokažejo, da je treba na Mary Rose še kako računati.

15. novembra bodo album predstavili v Ljubljani, za božič pa jih, tradicionalno, lahko ujamete v Postojni. Za bend take kakovosti bi se vsekakor spodobilo, da igra več(krat), obenem pa držimo pesti, da bi se uresničile napovedi, da bi drugo leto morda izdali kar tri zadeve, prvenec končno na zgoščenki, drugi (neobjavljeni) album ter ploščo z novim materialom. Če sodimo po njihovem zanosu in rokerski energiji, se ni česa za bati. Ali jim bo, po treh desetletjih, usoda bolj naklonjena, kot jim je bila do zdaj, pa bomo videli ...