Marko Louis: Tisti prvak balkanskega soula

Ko človek prvič zasliši vaš glas, se mu zazdi, kot bi slišal moško različico Adele, seveda na balakanski način. Kam porečete na to?

Marko Louis: Adele je zares čudovita in kvalitetna pevka in mi je zato v čast, da me primerjate s tako umetnico kot je Adele.

Če vam je najbližje blues in soulu, sodelovali ste tudi z brass bendom, z Božom Vrećom in tudi z bolgarskimi in indijskimi glasbeniki, očitno vas vleče na vse strani. Kje pa ste glasbeno najbolj "doma"? 

Marko Louis: Odraščal sem v Nemčiji, kjer sem bil vedno tujec, ko pa sem prišel v Srbijo, so me spet gledali postani, kot tujca, ker sem pač prišel iz Nemčije. To me nikoli ni motilo, celo všeč mi je bilo. V glasbi si ne postavljam meja, zato menim, da so lahko blues, soul, sevdah, tradicionalni balkanski napevi in indijski melos samo lepe začimbe za dobro jed ali dobro glasbo. Doma se počutim tam, kjer so ljudje, ki jih imam rad. Rad potujem in hitro se prilagodim in navadim. Pevsko se najbolje počutim v soulu in bluesu, glasbeno ali sranžmajsko pa zares ne vidim nobenih meja. Najraje spajam moderne glasbene žanres tradiciolano glasbe s celega sveta.

Nekateri pravijo, da ste prvak balkanskega soula, z dodatki R&B-ja in popa. Kaj ja pravzaprav za vas balkanski soul?

Marko Louis: Zame je to kombinacija soul glasbe z elementi balkanske glasbene tradicije. Vsekakor je na balkansko narodno in tradicionalno glasbo prav tako vplivala orientalska glasba in je zato to zelo širok pojem.

Poslušali ste soul in jazz 60. in 70. let. Imate svoje vzornike, iz zgodovine ali morda sodobne, moderne izvajalce?

Moja vzornika iz tistega časa sta Stevie Wonder in Ray Charles. Ta dva sta najbrž najbolj vplivala na današnjo pop glasbo. Rad imam to prvinsko idejo bluesa, soula in gospela. Od sodobnejših imen mi je eden od vzornikov nemški izvajalec, ki ima arabske in afriške korenine, in sicer Xavier Naidoo. Odraščal sem ob njegovi glasbi in mi je bilo všeč, da je združeval soul, nemška besedila in svoje arabske korenine.

Vaš oče Ljubiša Stojanović Louis je bil prvak "world music" glasbe v najširšem smislu, kaj je tisto najpomembnejše, kar ste se naučili od njega?

Od očeta sem se največ naučil osredotočenosti na stvari, ki jih je počel. Za povrhu pa je pomembna stvar, da najprej poslušam sebe in da sem iskren v tem, kar počnem in da ne delam stvari iz nekih razlogov, ali morda zato, ker je nekaj popularno.

Vaša posebnost so pravzaprav dueti – zakaj?

Zelo rad sodelujem z izvajalci, ki so povsem drugačni od mene. Takrat se zgodi neka sinergija in nastane neka edinstvena barva. Na novem albumu sem, posnel tri duete, na prejšnjem pa kar devet. Dueti so same posebna forma in interpretacija in rad sodelujem tudi s energijami drugih. Vedno, ko se kupoval zgoščenke, sem najprej poiskal duet, ki je na albumu, kar me je vedno navdihnilo in me presenetilo.

S čim se ukvarjate v besedilih na zadnjem albumu Euridika in kako se ta razlikuje od vaših prejšnjih albomov (Beskraj, Shine On Me)?

Album Euridika je nastal pod velikim vplivom poezije. Sodelujem s prijatelji tekstopisci, s katerimi si izmišljujemo ideje, ki so pod vplivom glasbe, melodije in ritma moje glasbe. Dostikrat naredim celo pesem, ki jo v popolnosti prepustim avtorju besedila, da ga navdahne moj aranžma in čustva, ki so pri tem prisotna. Za razliko od prejšnjih albumov je ta malce bolj neposreden. Četudi se pogosto zatekam k metaforam, tudi na tem albumu, sem zdaj večkrat zadel prav v sredino, se mi zdi. Prej so bila besedila zelo metaforična in si lahko šele po nekaj poslušanjih doumel, kaj sem želel povedati. Po svoje je to tudi moja estetika, ker imam rad, da si poslušalec sam po svoje razlaga besedilo. 

Vaša glasba briše meje, geografske in tiste v glavi. Koliko imajo pri tem talent, čustva, srce in dejstvo, da prihajate iz Srbije?

Ker sem odrasel v Nemčiji, sem bil vedno v stiku z različnimi kulturami iz z ljudmi iz različnih držav. Čeprav pa mi je bila vedno želja, da živim v Srbiji, sem bil povsod na nek način tujec, kar me je oviralo. Vpijal sem čustva, karakter, različne kulture od drugih ljudi in drugih držav. Zelo sem vesel, da lahko to vse interpretiram skozi svojo glasbo, še bolj pa me veseli, da moje občinstvo to lepo sprejema in da pojejo na koncertih moje pesmi. V Sloveniji sem precej nov in vedno mi je v izziv, da pridem do src novega občinstva. Čeprav vem, da so v Ljubljani in Slovenijo ljudi, ki me poslušajo, sem prepričan, da jih bo veliko, ki me bodo poslušali prvič in rad nastopam pred novim občinstvom.

Kam mislite, da vas vaša glasbena pot lahko še ponese? 

Dopuščam, da lahko vse vpliva nama in mojo glasbeno interpretacijo. Rad bi potoval po svetu in sodeloval z različnimi glasbeniki, iz različnih krajev sveta. Ni pomembno, ali je to polka, country glasba, kitajska, grški folk ali južnoameriška glasba. Odprt sem za vse vplive in kdo ve, kam bo to odneslo mene in mojo glasbo.

Kakšen je vaš odnos s Slovenijo, zdaj prihajate prvič v samostojni izdaji, kakšni so občutki pred prvim samostojnim koncertom v Kinu Šiška?

Do zdaj sem nastopal s "cover bandom" St. Louis Band in sem opazil, da je slovensko občinstvo zavzeto in precej izobraženo, kar mi je zelo všeč. Imel sem tudi en avtorski koncert z nekdanjo zasedbo MaraQYa v sklopu čudovitih žurk Sladica. Vedno sem si želel nastopili v kultnem Kinu Šiška pred ljubljanskim občinstvom, ta želja se mi bo zdaj izpolnila. Veselim se koncerta, prihajam z veliko zasedbo in bom o naredili veliko zabavo. Zaigrali bomo najboljše pesmi z albumov Shine On Me, Beskraj in Euridika. Se vidimo 30. novembra v Šiški!