Marko Hatlak: Iz sebe sem iztisnil vse, kar se je v meni nabralo pretekla leta

Na novem albumu obljubljate bolj rokersko obarvano izkušnjo, kako gre skupaj rock in harmonika, menda ste po duši rocker?

Marko Hatlak: To sem večkrat poudarjal, že kot mlad koncertant, zdaj ko gledam nazaj, se mi zdijo te izjave tudi smešne, saj rock in harmonika vendar ne gresta skupaj, kajne? Večkrat sem to videl kot čustveno izvajanje nekega dela – to, da si pri izvajanju malo bolj ekstremen, malo bolj strasten in se mi zdi, da sem želel povedati, da bolj senzibilno, bolj ekstremno doživljam različne glasbene stile – npr. tango. Tudi pri skupini Terrafolk smo imeli zelo mladosten pristop do glasbe… Je pa res, da imamo v sedanji  zasedbi Marko Hatlak BAND prvič bobne, tolkala, klaviature, ti inštrumenti se prej pri meni niso nikoli pojavljali, saj sem imel pretežno akustične zasedbe npr. s Funtangom, z violončelom, pa z Milenkovichem in tako dalje…V novem projektu pa si želim tudi stilsko objeti ljubezni, ki jih gojim že od srednje šole, te ljubezni se mi niso zdele nikoli tako zelo realne, kot so ravno zdaj… Pred časom sem imel dva koncerta z Big Bandom RTV Slovenija, z njimi sem prvič igral repertoar, ki se je razlikoval od mojega dosedanjega dela, kmalu sem bil prepričan, da res želim narediti ta nov projekt, ki se je zdaj realiziral z zasedbo Marko Hatlak BAND, kjer igramo avtorsko glasbo - latino, funk, pop, mogoče res tudi malo rocka…Poudarek je na avtorski glasbi, to je ključno. Do sedaj sem vedno izvajal druge avtorje, zdaj pa sem "iztisnil" iz sebe vse, kar čutim, vse, kar se je v eni nabiralo dolga leta in prav ta projekt bom predstavil na koncertu v Kinu šiška, 29. septembra.

Pri nas so poleg vas na harmoniki, če ne štejemo narodno-zabvavne glasbe poznani Jure Tori iz Orlekov, Janez Dovč, Miha Debevec, kdo pa so recimo vaši vzorniki iz tujine, ste recimo poslušali Francoze Les Negreses Vertes ali ste bolj iz drugega filma?

Marko Hatlak: Skozi leta sem ugotovil, da je harmonika instrument, ki se lahko pojavi v zelo različnih glasbenih stilih. Sam izhajam iz klasične glasbe in tudi študij je pustil name velik pečat, še danes recimo občudujem Bacha.  Astor Piazzolla je bil bandeonist, sicer ne harmonikaš, njegov glasbeni slog je kar širok, njegov tango motiv mi predstavlja most v tako rekoč improvizirano glasbo. Z njim sem začutil čisto druge lepote tega instrumenta, kasneje in še danes občudujem Richarda Galliana, francoskega harmonikarja, ki je tudi študiral najprej klasiko, potem pa se je posvetil jazzu in igral z največjimi imeni. Je eden boljših solistov, ni samo harmonikar, je velikan glasbe! V srcu imam listo želja, ki jih želim realizirati. Z BAND-om in z novo potjo bi rad videl, kako bo mojo novo glasbo sprejelo občinstvo, pri nas harmonike v funku in latinu namreč na takšen način še nismo slišali … Pri pesmih bom namreč tudi pel in igral kitaro.

Moji koncerti so znani po tem, da igram širši aspekt stilov, na koncertu v Šiški bo bolj mladostno, plesno nastrojeno. Vzdušje bo bolj klubsko, bo tudi več luči, več improviziranja. Želim si, da bi ljudje prepoznali globoko posvečenost – že eno leto snujem novo glasbo. Za naše pogoje dela delam mislim da, presežek. Bomo pa videli, kako se bo to udejanilo.

Zame je bil to skok v neznano, po drugi strani pa sem si s to glasbo blizu že celo življenje. Študij ti da določeno znanje, tukaj pa se nekako hedonistično izživljam.  V življenju so name pustili pečat mojstri kot so Jamiroquai, Stevie Wonder, Prince – njihovo glasbo doživljam tudi na takšen način.

Kako bo naslov novega albuma, na njem bomo menda prvič slišali tolkala, električno kitaro in klaviature?

Marko Hatlak: Ena možnost je, da bo naslov albuma številka 9, to bo tudi dejansko moj deveti album. Številka 9 me spremlja skozi življenje, 9 je Bachova številka, razširjena trojka … Glede naslova albuma torej še nisem prepričan, zaenkrat še ne znam zagotovo odgovoriti, ko bo album zunaj, bom prepoznal tudi naslov. Vsekakor pa bo to album zasedbe Marko Hatlak BAND.

Delovali ste v zasedbah kot so Terrafolk, Distango, Funtango, Tango Compas, Kapobanda, vas je sploh mogoče predalčkati, ali si iz leta v leto "dovolite" več in jadrate od enega sloga v drugega, iz zgodbe v zgodbo?

Marko Hatlak: To vprašanje sem že prej malce nakazal, da nimam tako začrtanega glasbenega okusa, da bi samo eno stvar delal celo življenje. Čudovite emocije čutim pri različnih glasbenih zvrsteh. Precej se vživim v material, uživam tudi znotraj ljudske glasbe, znotraj baroka, znotraj sodobne glasbe, seveda v uživam v tangu, tango je bomba! Zdaj pa enostavno raziskujemo popularne vode, velika razlika je tudi to, da sem zdaj tudi pevec. Do zdaj sem na koncertih zapel komad, dva, tukaj pa bom odpel sigurno več kot pol koncerta…Če si umetnik, ti ni všeč samo rdeča glasba – všeč ti je tudi rumena, zelena, modra, všeč ti je mešanica med modro in rumeno. Tukaj je barvni spekter tako velik, da se nikoli ne nasitim (smeh).

Sodelovali ste z Joss Stone, Magnificom, Tommyjem Emmanuelom, Vlatkom Stefanovskim, Stefanom Milenkovichem, Iztokom Mlakarjem…S kom si še želite sodelovati, kdo bi bil vaš sanjski glasbeni sopotnik?

Marko Hatlak: Veliko je ljudi, ki v meni vzbujajo veliko spoštovanje, vendar glasbeni biznis ni samo želja. V zadnjem času sem bil kar malo razočaran, ko sem mislil, da bom sodeloval z več ljudmi, ampak potem, ko sem jim predstavil skladbe, prinesel material so me iz čudnih razlogov zavrnili, kljub temu, da so mi povedali, da je komad super…Vidim, da ta sodelovanja niso takšna, kot sem si jih jaz predstavljal, tukaj pri nas, v Sloveniji.  Ko sva sestavila sodelovanje z Milenkovichem, Mlakarjem, ali s Stefanovskim, se je zdelo vse zelo enostavno, obe strani sta bili veseli, veseli nove izkušnje, novega sodelovanja. Želim si pa sodelovati z Richardom Gallianom, Nina Strnad mi je čisto huda, pa Maja Keuc, ali pa Nuška Drašček, ona je čudovita oseba.  Ali pa z Rambo Amadeusom, to bi bila nora izkušnja! (smeh) On je umetnik, ki ga res cenim.  Drugače pa, verjamem, da bo še prišlo do sodelovanj, se bom pa pustil presenetiti, to ni nuja. Čutim, da moram graditi na lastnem koncertu, na lastni prepoznavnosti, ter potem kot nadgradnjo, kot dodatek, povabiti še kakšnega gosta.

Koliko vam pri glasbi pomeni strast in kemija, oziroma koliko je pridnost in vaja, kaj vam je pomembneje, česa je bolje, da je več?

Marko Hatlak: Dobro vprašanje. Pridnost je pomembna, brez nje ni nič. Tudi talent pomeni malo, če v ozadju ni dela. Če si umetnik in nimaš čustvene inteligence, potem je bolje, da prekineš s kariero…Glasbe se ne da izračunati, v glasbi je veliko nians, je veliko različnih občutenj, vsak dan se počutiš drugače, vsak dan imaš za sabo druge izkušnje, ki vplivajo na tvoj ton, na tvojo izraznost. Kar pa se tiče strasti, jaz osebno doživljam glasbo kot nekaj večnega, če zaslišim dober ton, se mi zdi, da se čas ustavi, kaj drugega potem človek sploh ne potrebuje, potem vidiš, zakaj si umetnik, zato, ker znamo sanjati, ker znamo na tak način doživljati te stvari ter da s tem mogoče navdahnemo tudi ostale ljudi po svetu, da se poslužujejo umetnosti, da jih vsaj za trenutek pošljemo v neko drugo dimenzijo…