Madonna na prvem koncertu turneje tudi o okužbi in vojni v Izraelu

Madonna je nazaj. Prestavljeno turnejo je začela v Londonu, kjer je zbrano publiko navdušila z več kot 40 hiti njene diskografije, med koncertom pa je spregovorila tudi o zdravstvenih težavah, zaradi katerih je bila hospitalizirana in je bila primorana prestaviti turnejo, dotaknila pa se je tudi politike – vojne v Izraelu in Ukrajini.

"Nisem si mislila, da mi bo uspelo – in tudi moji zdravniki niso," je povedala o okužbi, ki jo je poleti skoraj ubila. Izrazila je tudi svojo žalost zaradi razmer v Izraelu in Gazi. "Tako boleče je biti priča temu," je rekla. "Srce se mi para, ko vidim, kako trpijo otroci, najstniki, kako trpijo starejši. Prepričana sem, da se strinjate."

Koncert je prvi, na katerem je odpela vse svoje večje uspešnice, domov pa so vsi odšli zadovoljni. S pomočjo starinskih kostumov in arhivskih posnetkov je potovala skozi čas svoje kariere, ki jo je popeljala od pevke brez denarja do glasbene ikone, hkrati pa je poudarila svoj vpliv na popularno kulturo. 

Začela je s skladbo Nothing Really Matters z albuma Ray of Light, katere besedilo je neposredno nagovorilo oboževalce: "Nikoli ne bom ista zaradi tebe." Nastopala je sama, osvetljena z ogromno okroglo razsvetljavo, oblečena je bila v črno repliko kimona, ki ga je oblikoval Gaultier iz videospota za pesem.

Za oboževalce je bilo to globoko nostalgično potovanje skozi pop kariero, ki postavlja trende in ruši tabuje. Za Madonno je bila to družinska zadeva. Prvo dejanje predstave je bilo posvečeno Madonninim newyorškim letom pred slavo, ko se je v revščini poskušala prebiti na glasbeno sceno. Spomnila se je svoje prve zaposlitve v skupini The Breakfast Club. "Igrala sem bobne, a mi ni bilo všeč biti bobnarka," je rekla. "Res sem si želela biti spredaj. Tako so mi dovolili, da eno noč zaigram eno pesem," je dodala, si nadela kitaro in začela z enim svojih prvih singlov, Burning Up.

Ker je bil to prvi v nizu koncertov turneje, so se pojavile tehnične težave, ki jih je Madonna zapolnila s pripovedovanjem osebnih zgodb iz tega obdobja. "Točno to je tisto, kar ne želite, da se zgodi na otvoritvenem večeru," je opozorila. "Živela sem v prostoru za vaje, kjer je vadil moj bend, in nisem se imela možnosti okopati," se je spominjala in dodala: "Zato sem se sestajala z moškimi, ki so imeli kopalnico in stranišče. To so bili dnevi. In to je resnica."

Čustvena različica Live To Tell je bila posvečena prijateljem, ki jih je Madonna izgubila zaradi aidsa – vključno z Martinom Burgoynom, ki je urejal njeno prvo turnejo po klubih, pa koreografu Alvinu Aileyju, ki jo je v sedemdesetih najel kot del svoje plesne skupine in zvezdi skupine Queen Freddieju Mercuryju ter mnogim drugim. Ta se je prelila v jezno različico pesmi Like A Prayer, ki nakazuje, da je epidemija aidsa povzročila krizo njene vere v poznih 80. letih.

Njena poznejša uporaba verske ikonografije je pogosto jezila Cerkev. Papež Janez Pavel II. je celo pozval kristjane, naj bojkotirajo njeno turnejo Blond Ambition iz leta 1990 in jo označil za "eno najbolj satanskih predstav v zgodovini človeštva".

Najbolj ganljivi trenutki so bile Madonnine interakcije z otroki. 17-letna Mercy jo je pri pesmi Bad Girl spremljala na klavirju in pela z njo, 11-letna Stella pa je zaplesala na pesem Don't Tell Me. Sin David je ob pesmi Mother And Father zaigral na kitaro, ob tem pa so se prikazovale fotografije pevke in Davidove biološke matere.

"Zbudila sem se v bolnišnici z vsemi svojimi otroki okoli sebe," se je spominjala. "Pozabila sem pet dni svojega življenja ... ali svojo smrt. Pravzaprav ne vem, kje sem bila. Toda angeli so me varovali. In če želite izvedeti mojo skrivnost in kako sem preživela, je bila to misel: Moram biti tam za svoje otroke. Zanje moram preživeti."

Med koncertom se je spomnila tudi obračunavanja z drugimi zvezdniki, seksizma in staranja, a se ni spuščala v globino in reševala svojih kontroverznosti na odru. "Mislim, da je najbolj kontroverzna stvar, ki sem jo naredila, to, da sem ostala," je dejala. Madonna je v času svoje kariere ustvarjala glasbo za zabavo, a se je vedno znova izkazalo, da je z njo opozarjala na družbene probleme časa, v katerem so nastajale te pesmi – himne protesta, samoodkrivanja, zavezništva in svobode. To je radikalna dediščina – in pravi razlog za slavje.