M83 so še vedno, pač po francosko, kot stalno nevrotični Pink Floyd

M83 – Fantasy

Čeprav se njihov opus razpreda že vse od leta 2001, so M83 še vedno premalo znani. Fantasy je deveti album številčne zasedbe, ki včasih poskakuje kot zvedava (elektro)-pop starleta, pogosto pa se njihovi songi razvijejo v daljše in tudi le instrumentalne kompozicije. Zelo pogosto točno takšne, kakršne bi v sodobnost izvažali namišljeno še vedno aktivni Pink Floyd. Pričujoči album, prvi zasedbe M83 po štirih letih in torej drugi zaporedni po do sedaj njihovem najbolj komercialnem oziroma donosnem delu, Junk (2016), je nemara še preveč psihadeličen. Simfoničnost in ambientalnost sta nekolikanj nerodno zraščena v songu Us and The Rest, medtem ko večina preostalih kompozicij predvsem zaradi nadpovprečno razvlečene oblike deluje še kar izzivalno, zgolj v intimno-poslušalskem smislu pa konstantno mehko in zato še toliko bolj prisrčno. M83 oziroma njihov vodja, sicer v Kaliforniji delujoči Anthony Gonzalez, še posebej izrazito pretirava z "glomaznim" podaljševanjem zgolj impresij v dveh skladbah, to sta Radar, Far, Gone in Deceiver. Je pa zato zelo zabaven disco-pop, ki ga vsiljuje kozmično razvneta naslovna popevka. Najbolj objektiven sklep vizavi dela Fantasy bi lahko bil tak: sila priporočljivo za začetnike med M83 konzumenti in obenem rahel zeh za veteranske M83 navijače.

Ocena: 3,5