Lovšin: Mladina se še zna zabavati, politika pa še bolj

Ko si danes zavrtimo vaš prvenec Dolgcajt, gredo marsikomu še vedno kocine pokonci. Dober zvok, pesmi, zvok, kitare, besedila. Kdaj se je na vašem domačem gramofonu nazadnje zavrtel Dolgcajt in kakšne občutki so vas prevevali ob tem?

Po moje ene 43 let nazaj. Redko dam gor kakšno svojo staro ploščo. V glavnem imam v glavi nove komade. Dolgcajt pa itak precej preigravamo v živo in se ga še nismo naveličali, kar pa tudi nekaj pove.

Če vam morda ni ravno uspelo skopirati britanskega panka, ste pa ustvarili nekaj svojega, morda celo bolj unikatnega, slovenski pank, ki je bil drugačen kot reški Parafi ali novosadska Pekinška patka.
Ja, kitarista sta imela svoj pristop in sta se ga kar držala. Mi smo imeli idejo, da smo predvsem glasni in hitri. Ampak Dule Žiberna je v glavnem komponiral ter vodil igro in včasih nas je odneslo precej izven glavne smeri. In tukaj smo bili potem drugačni. Zdaj bi rekli bolj sveži.

Prvi je pank na radiu vrtel Andrej Šifrer pod sloganom "rokenrol v vsako slovensko vas", kje ste prvič slišali pank, na slovenskem radiu ali s plošč, ki jih je Gregor Tomc prinesel iz Anglije?

Ja, naš prvi stik so bile Gregove plošče. Ampak od prej smo že poznali pub rock in bende kot Eddie & Hot Rods in to je bila kar dobra predpriprava na pank.

V panku se zdi, da je "deadline", omejenost časa, prej dobra stvar kot slaba, kaj pa pri samem snemanju, je bolje pustiti stvari bolj surove, da izpadejo pristnejše, kot neko piljenje in nasnemanje?

Nekaj je na tem, a resnici na ljubo so imeli Pistolsi odličnega producenta, ki se je kar resno lotil dela. In tudi mi bi gotovo še kaj postorili z zvokom, če bi imeli kaj več časa v studiu. Pa ga nsimo imeli in mogoče nas je to rešilo.

Album Dolgcajt je bil leta 1980 bil pravi bum, ljudje so zanj stali v vrstah, kar si je danes težko predstavljati. Koliko vas je motilo, da je album dobil nalepko "šund" od nekakšne komisije, bil dodatno obdavčen, ali je bil to pač kompromis, ki ste ga bili primorani sprejeti?

Komaj se spomnim te nalepke. Tega, da bi o njej kaj razpravljali, pa sploh ne.

Dejali ste, da je "prejšnja oblast načrtno vzdrževala dolgcajt, živelo pa se je kot v raju, kljub pomanjkanju demokracije so bili odnosi bolj človeški", kar je bila tudi osnova vašega prvega albuma. 

Včasih se ob takih vprašanjih poskušam preseliti v tisti čas in ujeti naš odnos do družbe, države. Pa mi nekako ne uspe. Spomnim se kakšne tekme, kakšnega potovanja, koncerta, filma, kakšne ljubezni ... In to je to. Se mi pa zdi, da je bilo precej svobode v tem.

Pa ste bili Pankrti z Vidmarjem ob boku, RTV založbo in komadi, kot je ZeKa pank, pravzaprav privilegiran, režimski bend, kot vam nekateri očitajo, ali gre zgolj za tipično slovensko "fovšijo"?

ZeKa pank smo v resnici posneli šele 2007. Res pa je, da smo bili državni ljubimci že veliko prej. In da sta se Popit in Kardelj velikokrat prepirala o tem, kdo je bolj pravoveren panker, Janez ali Milan.

Mnogim vašim kolegom, Otrokom socializma, Buldogom, Lublanskim psom in še komu, namreč ni uspelo izdati niti albuma, poleg rednih obiskov na policijskih postajah, skratka, bili so Pankrti in ostala pank scena. Vi v tem pogledu kakšnih hujših težav niste imeli?

Kot sem že omenil, imeli smo trdno podporo režima, delovali smo tako rekoč v centru moči.

Če je bil nekoč dolgcajt vsiljen s strani sistema, danes prevladuje nek drugačen dolgcajt, sodobna odtujenost, skratka, mulariji je ves čas dolgcajt, politika pa je zadnje, kar bi jih zanimalo ...?

Mislim, da se mularija danes kar zna zabavati, politika pa še bolj.

45-letnico boste praznovali v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, kaj Pankrti danes pomenijo v "ex-yu" republikah?

Imamo nekaj fenov od prej in kot po čudežu še nekaj od zdaj.

Na 40. obletnico v Stožice je prišel gost Glen Matlock, basist Sex Pistols, kdaj pride Johnny Rotten, za 45. ali za 50. obletnico?

V dogovorih smo z Bobom Dylanom. Samo na vsak način bi spet rad igral na akustično kitaro.