Londonski kolektiv, znan po odličnih plesnih videospotih, predstavlja tretji album

JUNGLE - Loving In Stereo

Kako spoznamo Jungle? Sorazmerno poenostavljene harmonije na povprečno blagem disco ritmu praviloma zapete večglasno in falsetno ali pač v zelo visokih legah. Jungle so uspešen londonski kolektiv, ki ga krmilita dva avtorja, multimuzika in občasno pevca Tom Mac Farland in Josh Lloyd-Watson. Večino vokalov pridelata sama, toda z uporabo metode nasnemavanja. Pogosto pa Josh in Tom zaposlita, recimo mu, mini mladinski dekliški zbor. V obeh primerih je sredica izraznega sistema fluidnih studijskih ekip Jungle ta odprt prostor v trikotniku vokal-prijazno pumpajoči bas-eksotično sintetizatorsko fraziranje. Jungle muzika se zato zdi še kako posrečeno lahka, zračna, navdahnjena, tudi navihana. Brez izjeme so vsi videospoti za njihove songe avtonomne kolektivne plesne bravure, ki takoj navdušijo. Glasbeni akterji v teh ne nastopajo. Na tretjem albumskem poskusu sta Jungle s svojimi sodelavci zvočni diapazon še kar zanimivo razširila, ga obogatila. Še zlasti basovska linija je ukrojena še bolj na retro fazono kot prej. Je pa problem albuma Loving In Stereo enak problemu, ki so ga pred Jungle imeli vsi acidjazzisti oziroma ga imajo še vedno vsi lahki popsoularčki. Nove skladnje Jungle zvenijo, kot bi poslušal že davno pozabljeno seanso Jamiroquai, na primer. Nič ne vznemiri do roba trenutka, ko si rečemo uau. Začetek druge polovice albumske liste zaznamujeta komada Talk About It in No Rules. Ta dva boleče razkrivata kompozicijsko stihijo ali površnost Jungle – špila lepo in prijazno, a kot da nekam nezainteresirano, nekam v prazno. Prva spomni celo na ob prelomu tisočletja uspešen pariški duet Air. Sledi svež single Truth, ki je še tretji beden v vrsti (na srečo ne predolgih enot). So pa prej in potem na sporedu tudi zelo kul komadi, gotovo takih ne manjka. Med te sodijo Keep Moving, All Of The Time, Lifting You ter Just Fly, Don’t Worry in naposled Can’t Stop The Stars. Še vedno skrajno fino.

Ocena: 4,5