WOLF ALICE - Blue Weekend
Izraz londonske zasedbe Wolf Alice bo všeč večini. Seveda tisti, ki se za podrobnosti ne meni. Wolf Alice je bil sprva folk duo, sčasoma prerasel v rock institucijo. Blue Weekend je njihov tretji album in prvi, ki je uspel zlesti na vrh britanske lestvice. Zelo podobno kot na delu Visions Of A Life (2017) se Wolf Alice tudi tokrat poigravajo z različnimi žanri. Celo hard-core vinjeta (Play The Greatest Hits) ne izostane. Na žalost ta ne predstavlja samoironičnega momenta. Ne izostanejo niti trije, štirje songi, ki niso kaj prida posrečeni hibridi med reminescencami na U2 ali na Coldpay ter na Enyo oziroma na ameriško kantavtorko Jewel. A da ne bo pomote. Na splošni (mimobežni) poslušalski ravni je Blue Weekend premišljeno zasnovan in zvočno več kot dovolj dinamičen. Radiohead utvara ali Lana Del Rey, ko nima tistih dni in sta jih dovoljena dobra volja in celo nekaj smeha, sta tudi iskri prispodobi prav istega vtisa. Problem tega albuma je kompozicijska banalnost. Praktično vsi komadi so preveč enostavni, pa čeprav se je zdelo, da so največji fashionisti brez esence, a z veliko glamuroznega napuha edino London Grammar. Slednji vsaj vztrajajo pri prepoznavnem slogu, ki, itak, kombinira vzorce, pobrane v desetdesetih, torej se menimo o ne kaj prida kreativni tehniki komponiranja. Na delu Blue Weeknd se Wolf Alice prehitro izdajo kot melodično in s tem tudi globlje-izpovedno povsem zanikrni avtorji. Pa vendar ali pač zato. Priznam, da sta mi še kar simpatični po občutju pretežno shoegazerski popevki Lipstick On The Glass in tista Smile, delno pa tudi sveže singlična How Can I Make It Ok?
Ocena: 3
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.