Leto 2024 je kritično, sploh za psiho

VAZZ - Psiha

Ta je Vazzov najboljši. Najboljši, preprosto zato, ker raper ali, bolje, glasbenik poseže globlje. Psiha se začetno nemara zdi za naslov in obenem vodilo pripovedi preobsežen pojem. Toda 24-letni Mark Jacob Cavazza zastavljeni projekt izvede perfektno. Ne le, da je mladi umetnik predstavi lepo in logično strukturo, pač pa že z zaporedjem poglavij, beri songov, izriše pest ključnih narativnih izhodišč. Generacijo, ki ji pripada predstavi kot razmišljujočo in neomajno kritično. Žurerske prakse sijajno naslika kot razumne. Spolnost in čustvenost, tako kot večina njegovih vrstnikov, krasno zadrži na ravni spoštljivosti, obenem v blagi senci introvertiranosti. Toda z naskokom najpomembnejša in hkrati najbolj relevantna poanta albuma Psiha je vročična intenzivnost, produkcijsko sicer ne posebej glamurozno, a ravno zaradi organskosti še toliko bolj virtuozno izvedena v – funk. Ta album NE vsebuje kletvic! S čemer Vazz potrdi svoj intelekt, obenem nesporni talent ter svojevrstno skromnost, še zlasti v smislu "še vedno sem študent in vem, da bom nekoč vedel še več in sčasoma postal še boljša persona". Bravo! Uvod je Vazz, skupaj z ekipo vdanih instumentalistov iz acid-džezovskega moštva WCKD Nation, oblikoval v predstavitveni peting po vzoru D'Angela. Kasneje Psiha sreča Genius of Love (štiri desetletja stara zimzelenka zasedbe Tom Tom Club ali frakcije slovitih newyorških art-rockerjev Talking Heads), vmes zadiši tudi po slavni avtohtoni raperski tradiciji (Ali En), podaljšan konec pa je mastno-vijolično-zeleno meditativen. Ali še drugače. Prezračena psiha naj uravnoteži dobro počutje z visoko moralo, krepko samozavestjo, ponosno samopodobo, psiha naj nadzira razvrat in naslado, ki jo moramo nujno izkušati, psiha naj nas ohranja redoljubne, in naposled, psiha naj zapove počitek. Tako čvrstega albuma pa res še ne! Yes! Prvi komad z naslovom 24 je šepetajoč groove na temo tukaj-zdaj, sledi mu Film, to je song o seksualni mesenosti. Prelepo prispodobo bi v ideanem svetu, si mislim, veliko bolje podkrepil glas avtentične gospel ali vsaj operne pevke. Eksplozija emocij se iz belih rjuh takoj zatem preseli v temno, malček nihilistično, a kljub temu idejno dovolj razsvetljeno žabarsko podzemlje. Razglasitev komada Ljubljana podtalno za prejemnika namišljenega domačega grammyja je neizbežna. Naboj, ki ga nosi ta hit je (najbrž tudi zaradi videa) lahko primerljiv s tistim iz Firestarterja nepozabnih The Prodigy ali najbolj udarno vizitko Ice-T-jevih Bodycount. Najzvestejši navijači Miladojke Youneed peticijo naslovljeno na akademijo podpišemo prvi. Naslovna poema zajema dve še posebej markatni rimi. Prva od teh izpostavi grafite kot problem, ta problem pa pesnik bistro nasloni na nesporno grde reklamne plakate. Druga pa zadeva ob splošno moteče (spletne) samo-propagandiste. Vse te Vazz ožáme s frazo zgoljufani manifesti. Sprehajalno-sprostitvena Ples oblakov je za sproti povsem ok. Poigravanje z očitki vseh sort v malce teatralnem, otročje-telečje poudarjeno sinkopiranemu songu Napaka - kljub čvekaški vsebini in obliki delno prevzeti po asimetrijah kakega Salvadorja Dalija - prej ali slej namigne na željo po popravku dioptrije. Napaka me spomni, le mimogrede, da bi bil Vazz bržčas lahko prepričljiv tudi kot pantomimik. Napaka vsebuje močno iskreč drobec obratne-sorazmernosti vsebuje. Vrnitev v tantrično Prepovedana, itak, godi. Navaden dan je tisti že omenjeni TomTom postulat. Ker je Vazz tudi izurjen DJ, je tako še ena enačba z njegove Psihe lahko rešljiva. Počasi in z občutkom gradirajoča Brez srca vibrira podobno kot najbolj čudaški komad newyorških indie-šampijonov The Stokes (Ode to the Mets). Pogojno je brezsrčnost lahko razumljena kot zaključna parafraza za številne psihične prebege. To pospremi nov saržer Vazzovsih vintage-sintesajzerskih bliskavic. Te so veliko mero odličnega glasbenega okusa posute po celotnem albumu. Veličastnega zaključka ni, saj je Psiha tedaj že v eni drugi prestavi, najbrž že v drugi dimenziji. Album, ki je nesporna klasika. Vsa čast.

Ocena: 5