Lacuna Coil: Nikoli nisem bila za nič prikrajšana, ker sem ženska

Četudi velja, da zasedbo Lacuna Coil mnogi opisujejo kot gotski metal, se vodilna glasova skupine, temolasa sirena Cristina Scabbia in vokalist Andrea Ferro, s tem ne strinjata povsem. "Smo moderna metal skupina, ne nujno gotska. Etikete v metalu niso pomembne, res je, da imamo pesmi, ki variirajo od balad pa vse do divjih rockersko-metalskih epov, a na zadnjih nekaj albumih smo predvsem želeli poudariti udarnost, kar nam je najbrž kar uspelo. Imamo tudi veliko rockerskih vplivov, čeprav smo tekom let razvili svoj slog in zvok," sta nam uvodno povedala sogovornika.

Zagotovo drži, da je ena od ključnih značilnosti skupine prav sinergija kot tudi zanimiv kontrast med obema vokaloma, Ferro se namreč sprehaja od brutalnega "growl" death metal vokala pa vse do hard rock petja, čemur pa je antipol spevno in zelo melodično prepevanje Cristine, ki v večini primerov deluje precej angelsko. Morda ne na način Tarje Turunen, ki poje bolj v slogu operne pevke, temveč bolj v pop slogu, z več občutka in mehkobe. Za tiste, ki morda njihove diskografije ne poznajo toliko, ste morda kdaj nehote ujeli njihovo priredbo Enjoy The Silence zasedbe Depeche Mode, ki je precej unikatna, sicer pa so oktobra letos izdali deveti album Black Anima, ki so ga predstavili na tokratnem premiernem obisku Slovenije v Kinu Šiška.

Cristina je tako ena izmed redkih ženskih metal vokalistk, zaradi česar pa se, kot nam je povedala, nikoli ni počutila prikrajšano. "Zares nikoli nisem čutila pritiska zato, ker sem ženska, ali da bi me kdo obravnaval drugače samo zaradi spola. Tudi zahtevala nisem nobenih privilegijev, metal skupnost je glede tega zelo kul. Ljudje mislijo, da se pevke med seboj ravsamo, a smo prijateljice, se podpiramo, sem zelo vesela in ponosna za njihove uspehe in jih nimam za konkurenco," nam je zaupala.

Skupina si sicer šteje v čast, da je lahko bila na naslovnici stripa Batman, prav tako so sodelovali pri nekaj videoigrah. Hkrati pa se zavedajo, da imajo oboževalce po vsem svetu. "Dober in navdušujoč občutek je, ko prideš v nove konce sveta in vidiš, da te tam čakajo Lacuna Coil privrženci. Igrali smo na vseh celinah, le še Afrika nas čaka, morda Antarktika, ha-ha. Dandanes je luksuz, da imaš lahko kariero, potuješ po svetu in veš, da te bo tam nekdo čakal, ki si želi, da bi te slišal," sta nam povedala sogovornika.

Razgrnila sta tudi prednosti in slabosti turnej. "Najboljša stvar pri turnejah je dejstvo, da veliko potujemo, vidimo različne kraje, srečamo ljudi, poskusimo lokalno hrano, po drugi strani pa pogrešaš dom in družino, nimaš svojega WC-ja, postelje, kavča. Kar je komu težko razumeti. Četudi lahko vzameš s seboj družinske člane, enostavno ni isto. Če bi lahko, bi imeli krajše turneje (smeh)," nam je pluse in minuse turnej opisal Andrea.

"Je že res, da je na turnejskem busu nekakšen občutek tolpe, da smo vsi prijatelji, a če nekdo zboli, lahko zbolijo vsi, ali če imaš ti slab dan, se to odraža na vseh in te morajo prenašati. Je po svoje težko, a gre pač za določen način življenja. Imam pa prijateljice, ki so mi zaupale, da na takega življenjskega sloga ne bi zdržale niti dva dneva," pa nam je za konec še povedala Cristina.

Lacuna Coil na odru delujejo precej teatralično, zagotovo so jim blizu srednjeveško-poganski rituali, člani skupine, od bobnarja pa do kitaristov so prebarvani nekakšne plemensko-mrliške barve, ki spominjajo na "corpse paint" black metalcev, s čimer ob pomoči svetlobnih efektov vzbujajo zlovešče občutke, Cristina in Andrea pa kot dva druida s svojimi vokalnimi vložki vodita njihov glasbeni ritual. Svoj odrski šov dobro obvladujejo, saj so na mah osvojili slovensko občinstvo, s katerim so vzpostavili pristen stik in jih popeljali v ekstazo večera.

Več o Lacuna Coil si prisluhnite v intervjuju, utrinkih s koncerta in fotogaleriji!