KuZle: Če oblast pretirava, jih dobi po nosu!

Igor Vidmar vas ima za "najpomembnejši bend postpankrtskega vala", igrali ste na prvem Novem Rocku, na kompilaciji Lepo je ... Menite, da ste dobili zasluženo mesto v zgodovini panka pod Slovenci?  

Dušan Moravec: Ata Igor že ve. Mi pa zanj lahko rečemo, da je v svojem razmišljanju še vedno največji panker v Sloveniji. Kar se pa našega zasluženega mesta tiče, v bistvu nismo nič dobili, vse smo si sami izborili. Izborili s pesmimi, ki jih, tudi danes, še vedno zagovarjamo in trdno stojimo za njimi.  

Ste poslušali oz. prej slišali Pankrte ali npr. Sex Pistols, menda so vas bolj premaknili Ramonesi, zakaj oni in ne Pistolsi, so bili bolj spevni, kaj vas je pritegnilo?  

Dušan: Najbolj so nas potegnili The Clash, seveda tudi Sex Pistols. Ramonesi pa so nas utirili v drveči vlak, ki se kar ni ustavil.  Ampak tu je še precej bendov, ki smo jih poslušali in njihove plošče kupovali v Italiji. Trgovina Old Swan v stari Gorici je bila meka za nas. Tudi z Igorjem Vidmarjem smo se tam srečevali. Pankrti, njihov prvi album pa je čisti presežek, v glasbenem in besednem pomenu.  In prav gotovo nas je to oblikovalo. In seveda izjemni bendi, ki so prihajali iz preostale Jugoslavije. Izjemno ponosni smo na to, da smo bili predskupina zasedbi Šarlo Akrobata v ljubljanskem Študentskem naselju. Prevečkrat pozabljamo, da je bila Jugoslavija izjemno močna na področju rock glasbe. Tudi v svetovnem merilu. 

Ob dejstvu, da ste iz Idrije, ste imeli občutek, da niste imeli toliko možnosti, čeprav vas je preko Novega rocka in sodelovanja na kompilaciji spoznala širša javnost, Vidmar je v vas prepoznal potencial, ste se sicer počutili kot del ljubljanske scene, saj ste se kasneje tudi preselili v Ljubljano ... 

Dušan: Biti iz Idrije ali pa iz Metlike ali pa Ormoža je bila pravzaprav v tistem času prednost. Sicer takrat nismo tako razmišljali, zdaj pa vemo, da je tako. Zato smo bili tudi drugačni, neobremenjeni in našpičeni do konca. Nismo se obremenjevali z videzom in načinom igranja, nismo se primerjali z drugimi. Naš prvi koncert v Ljubljani je bil skupaj z Lublanskimi psi, oni so bili vsi v usnju, stilsko dodelani do konca, mi pa v karirastih srajcah in prevelikih jaknah, ampak zažagali smo tako, da nas pravzaprav niso imeli niti časa gledati. Energija, uigranost in dobre pesmi so ljudi dobesedno šokirali.   

KuZle in Šund na Novem rocku, bi rekli, da je bil to vaš preboj, je bilo po tem dogodku za vas vse drugače ali ...? 

Dušan: Kolikor se spomnimo, se ni prav dosti spremenilo. Verjetno pa smo dobili kakšen koncert več. V tistih dveh letih, kar smo igrali, smo imeli okoli trideset koncertov, kar je v bistvu kar precej. Za tisti čas pa sploh. Stvari so se dogajale, povsod so bili klubi, muzika, življenje ... Idealen čas za nas, mi pa smo bili stari med šestnajst in osemnajst let.   

Ste idejo o lajanju sneli od prvih nastopov Laibacha, ki je prav tako predvajal pasji lajež? 

Dušan: Ne, pasji lajež nam je posnel prijatelj fotograf Iztok Bončina in smo ga uporabili na začetku nastopa, kot uvod v koncert. Sicer pa na Laibach nikoli nismo zares gledali kot na band, bolj kot na projekt.   

Dare Kaurič: Mislim, da smo živeli v nekem vzporednem vesolju, v katerem kot mulci nikoli nismo bili na njihovem koncertu, lajež pa nekako sodi k imenu KuZle. Lahko pa, da so oni sneli naš lajež, heh.  

Dare, Vidmar je priznal, da so tvoji teksti poetični in kvalitetni, je pesem Igor silni o njem? 

Dare:  Najprej je bil komad in iskali smo samo še naslov ... Mislim, da je bilo to tik pred koncertom na Novem rocku '81, ki ga je organiziral Igor Vidmar in nekako se je naslov kar sam prikazal ... 

V nekdanjem režimu so vam "težili" zaradi priponk "nazi punks fuck off", danes pa smo spet prišli do tega, da te lahko kaznujejo za žaljenje uradnih oseb. Kam smo prišli?  

Bojan Lapanja: Saj to je logično. Tisti, ki so bili takrat tako pravoverni, da niso razmišljali, kaj "nazi punks fuck off" sploh pomeni, so tisti, ki so sedaj ponovno uvedli nedotakljivost uradnih oseb. Takrat zavedni komunisti, sedaj slovenski demokrati. 

Kot rečeno, ste bili kasneje veliki privrženci The Clash, ki so raziskovali punk na drugačen način, z drugačnimi pristopi in zvokom?  

Bojan: Panka nismo doživljali kot nek cilj, ampak kot nov zagon. Vse je bilo mogoče, vse je bilo dovoljeno. Tako da nam je bilo popolnoma normalno, da smo začeli raziskovati tudi drugačne, nekonvencionalne pristope k ustvarjanju. 

Kako je prišlo do nastopa za dan mladosti, kako se spominjate tega, katere pesmi ste igrali, kakšni so bili odzivi?  

Dare: Katere komade smo igrali, je zelo težko reči ... Imeli smo namreč neko nervozo v sebi in smo na koncertih vedno hoteli predstaviti čim več novih pesmi. Vsekakor pa je bila kakšna Prazna generacija, Vahid, Ti si zvezda ... Odziv je bil super, stati na tako velikem odru je bila za nas vsekakor super izkušnja. 

Dare, so bili občutki osamljenosti, fatalizma, nihilizma nekaj, kar si dejansko občutil, ali si se zgledoval po pankovskih klišejih tipa "nč se ne premakne", "no future", "vse je brez veze" ali bolj po sporočilih vzornikov tipa Ramones ali The Clash? 

Dare:  Pa kaj pa vem ... Vsekakor so se ti neki slogani, ideje, podzavestno absorbirali v naše najstniško uporniške možgane in si jih na plan izlil na nek svoj način, vsekakor pa nikoli, da bi zavestno kopiral rife ali besedila naših takratnih idolov. Vsekakor pa so nas besedila naših idolov izoblikovala v osebe, ki jim ni pomembno, kakšne barve si, katere vere, pomembno pa, da znaš ločiti med dobrim in slabim.  

Kot ste sami dejali, "niste bili proti sistemu, bili ste proti anomalijam v sistemu", skratka veliko se je, po vaše, govorilo, demagogiralo, bolj malo pa dejansko naredilo, sistem, ki ste ga kritizirali, pa je potem konec 80. let razpadel ... 

Bojan: Seveda ni razpadel zaradi našega kritiziranja (smeh). Tako kot je imel tisti samoupravni socializem težave z verodostojnostjo, jih ima tudi sedanja liberalna demokracija. Toda uspešno smo se spremenili v potrošnike, in če je standard dovolj visok, demokracija zanima samo še manjšino. Smo pa sedaj pokazali, da le nismo tako apatični, in če oblast pretirava, jih dobi po nosu!   

V Vahidu ste izpostavili, kako so zapostavljeni delavci iz ex-YU držav, v pesmi Če so rodiš cigan pa, kako se vam zdi, da bi bilo biti v njihovi koži ... Podobno kot se v novejšem času dogaja skupinam LGBTQ. Menite, da so se te zadeve, odnos, kaj bistveno spremenil?  

Dušan: Ja, so se spremenile in se še vedno spreminjajo. Ne pa vedno v pravo smer. Včasih se zdi, pravzaprav se kar jasno vidi, da v razmišljanju ljudi opažamo krepke korake nazaj. V čas, kjer je vedno več Vahidov, kjer je vedno več nepravih beguncev, priseljencev. Zaželeni so samo še pravi begunci. Strah pred spremembami in drugačnostjo je na nek način sedaj še večji in globlji, kot je bil.   

Nieti so pred dobrim desetletjem še pozivali, Čas je za revolucijo, vaš komad Naredte revolucijo je podoben, vseeno pa zdaj revolucijo prepuščate drugim ...?  

Bojan: Ja, pozivamo na revolucijo, toda na žalost nimamo časa, da bi sodelovali. Tako gre to ...  

Dare : Komad Naredte revolucijo je nastal kar nekaj let pred Nieti in že takrat smo skozi tekst opozarjali na kavč revolucionarje, zdaj pa, ko smo itak že stari in gnili, pa nekako ne sodimo več v revolucijo brez glukoze in laktoze ... Rokavica je na mladih rodovih.  

Kako je nastala Moja mama, tekst je menda napisal Boris Balant, kot praviš v dokumentarcu? Komad sicer bolje poznamo v izvedbi Videosexa, ki jo je Iztok potem prenesel iz skaja v synth pop. 

Dare: Hja, zanimiva zgodba ... Takrat je v bloku, kjer sva kot soseda živela midva z Bojanom, imela telefon samo ena gospa. Takrat sem bil ravno navdušen nad The Specials in se mi je v glavi rolala ena ska melodija. Treba je nekako razumeti takratno videnje ustvarjanja in realizacije od ideje do končnega rezultata. Če nisi realiziral ideje, ki se je kotalila po glavi v tistem trenutku, je šlo vse mimo. Hoteli smo biti tukaj in zdaj. Skratka, zelo drugače, kot se glasba ustvarja zdaj, ko se določene fraze brusijo tudi mesece. No, imam to srečo, da imam še vedno isti pristop k ustvarjanju glasbe. Poklical sem Borisa, on mi je preko telefona zdrdral tekst, ki sem ga z res malenkostnimi popravki vdelal v komad. V bistvu je to komad, ki je nekako najmanj sedel v celotno sliko Kuzel, ampak Iztok je očitno videl in vedel več in je njegova verzija z Videosexom kasneje res postala uspešnica tudi v nekdanji Jugoslaviji ...   

Iztok, očitno si mojster prenosa starejših pesmi v modernejši kontekst, saj se je podobna modernizacija zgodila tudi z Bitenčevo pesmijo Pejd ga pogledat, Brane, ki je postala Pejd ga pogledat, Anja. Ena mojstrovina v drugo ...  

Iztok Turk : Ja, s to razliko, da je Moja mama v bistvu predstavila Videosex širšemu občinstvu kot prvi single, Pejd ga pogledat ..., mi pa smo že kot etablirana skupina predstavili pesem širši jugo publiki na našem drugem albumu. Mislim pa, da sta si oba komada zaslužila dodatno pozornost.  

Mar nismo v časih, ko bi bolj potrebovali KuZle, Pankrte, Vio Ofenzivo, Carino ... ko bi bilo treba povedati, kako in kaj, ali je bilo to bolj relevantno v 80. letih in nekem drugem sistemu?   

Dušan: A smo se za to borili, bi lahko bil naš odgovor, če se malo pohecamo, malo pa tudi resno mislimo. Ja, idealen čas je za take bende zdaj, boljšega trenutka skorajda ni. Je pa res vprašanje, ali je punk prava glasba za kaj povedati v tem času. Mogoče za nas, ja. Ampak mladi imajo zdaj na voljo tudi druge načine izražanja, ne samo glasbenega. Punk smo vedno razumeli kot prehod iz enega v drugo stanje.  

Dare, če sta Moja mama in Vahid iz nekih drugih časov, kdaj je pankovski duh iz tebe prešel v "kapitalističnega" in si začel delati projekte, kot je Atomik Harmonik, Kingston, je tvoj "upor" postal pravzaprav to, da jezdiš konja, ki si ga prej preziral?  

Dare: Pank sem vedno v prvi vrsti dojemal kot odprtost k spremembam, tako v življenju kot v glasbi. V ultra kratkem delovanju Kuzel smo od čistega ramonoidnega panka prešli v kompleksnejše zadeve a la že omenjeni The Clash, ali na žalost povsem prezrtih The Stranglers. Skratka, kot avtor nisem mogel stati na mestu in se zabarikadirati v neko varno šablono, zato sem zmeraj iskal druge glasbene izzive. Atomiki je bila stvar narejena iz čiste zaje*ancije in kot avtor sem ekperimentiral, do kod sploh lahko grem s tem turbo folkom. No, istočasno sem delal tudi najbolje prodajani album Zablujene generacije, tako da sem se velikokrat pošalil, da ko ustvarjam za Atomike, v studiu oblečem narodno nošo, za Zablujence pa usnjeno jakno (smeh) ...  

Dare, zanimiv mi je tudi duet z Zlatkom, nazadnje pa si izdal s Perom Lovšinom priredbo komada Greva punca v južne kraje, v ska slogu, ter Muzika za ples z Davorjem Gobcem. Zdi se, kot da si sklenil lep krog v štiridesetih letih ter končno zapel tudi v duetu z enim od svojih idolov. Kako gledaš na Lovšina – s strahospoštovanjem ali sta borca iz nekih drugih časov, ki sta se prilagodila modernejšim časom? 

Dare: Rad bi povedal, da glasbeno nisem obstal v času in me vedno zanimajo nove stvari, tako da je Zlatkovo ostro pero tisto, ki sem ga kar zaslišal v svoji glavi, ko sem ustvarjal  "mama, prihajam domov". S Perom je bila pa zgodba naslednja. V kratkem naj bi izšel moj drugi samostojni album, na katerem sodelujem z avtorji, glasbeniki, ki jih cenim že od nekdaj. Eden od njih je tudi Pero, ki zna s tako malo besedami povedati bistvo vsega, in to je tisto, kar sem pri njem nadvse cenil in cenim. Ja, lahko bi rekel, da sva borca iz nekih drugih časov, ampak s tem nimam nikakršnega problema. 

So Kuzle razpadle zaradi takrat popularnega vzroka, JLA, niste imeli dovolj komadov za album? Podobna usoda je čakala večino domačih pank bendov, tudi Nieti so, razen kasete, šele v 90. letih dobili svojo zgoščenko z večino posnetkov ...  

Bojan: Imeli smo dovolj pesmi za ploščo, kar je mogoče slišati na leta 2010 izdani plošči Še pomnite KuZle, tovariši? Takrat pa enostavno ni bilo možnosti za snemanje v studiu in izdajo posnetkov. Bili smo srednješolci, brez premožnih staršev, ki bi nas financirali. Tako smo si pri lokalnem bendu izposodili ozvočenje in skladbe posneli na prenosni kasetnik. Te kasete so bile dolgo časa naša edina zapuščina, poleg štirih pesmi na Lepo je ... Leta 2012 pa je švedska založba NE!Records izdala vse te demo posnetke na plošči KuZle – Archived (Prazna generacija / Naredte revolucijo).  

Ob 30-letnici ste sami na novo posneli svoje komade, za 40 let ste to prepustili drugim. Pa KuZle res nimajo več kaj povedati, morda z drugačnimi, zrelimi očmi, izkušnjami itd.?  

Dušan: Mogoče še kdaj posnamemo kakšno pesem, lahko tudi v isti zasedbi, ampak to niso več KuZle. In ker ni več tiste čiste misli, ki nas je takrat poganjala, tudi nima nobenega smisla, da še kdaj nastopamo pod tem imenom. Zdaj vsak od nas nosi KuZle iz tistega časa v sebi in z drugačnimi, zrelimi, že rahlo postaranimi očmi poskušamo kaj povedati. Vsak na svoj način.  

Mar ne bi bilo zanimivo slišati, kakšne pesmi bi KuZle napisale o covidu, aktualni vladi, volitvah ali vojni v Ukrajini?  

Dušan: Vsekakor bi bilo zanimivo, ampak takratne KuZle bi naredile to povsem drugače, kot verjetno zdaj razmišljamo. Ker je bila druga energija, drugačen pristop, drugačna naivna preprostost in resničnost, ki se ni omejevala.   

Je, bo Idrija vedno ostala Kuzlograd?  

Dušan: Ne, počasi postaja Kolektorgrad.  

Dare: Mesto duhov je pa že kar nekaj časa....wuuuuuuuuuuuušššššš!