Kukla Kesherović: 29-letna režiserka iz Krškega, ki je navdušila Dina Merlina

Kukla je mlada režiserka, tudi glasbenica, ki ne navdušuje le v Sloveniji, ampak tudi po državah nekdanje skupne države Jugoslavije. 29-letnica iz Krškega si je v času svojega ustvarjanja ustvarila tudi lastno umetniško ime – Kukla Kesherović. Njeno pravo ime je sicer Katarina Rešek. V zadnjem letu je sodelovala s Senidah in enim svojih največjih idolov, Dinom Merlinom. To sodelovanje je pomenilo uresničitev otroških sanj in nov zagon za prihodnost. In kdo sploh je Kukla? Kukla je prava poosebitev ustvarjalnosti. Končala je osnovno glasbeno šolo, igrala bobne ter čelo in dolgo časa pela v pevskih zborih, se vestno udeleževala različnih delavnic. Kot srednješolka se je preizkusila kot članica skupine Napravi mi dete, kasneje je nastala Kukla, vmes se je vpisala na študij režije na AGRFT in danes je eno tistih imen, ki v popularni kulturi odzvanjajo z vseh strani. Ne odlikuje pa je le uradna izobrazba – 29-letnica se dokazuje tudi kot samoukinja: "Ko sem začela producirati svojo glasbo, sem spoznala moč interneta in tutorialov (videonavodil). Dolge, dolge ure sem raziskovala in eksperimentirala na računalniku in z elektronskimi inštrumenti."

Kukla se lahko zdaj pohvali že z dvema videospotoma Dina Merlina, in sicer za pesem Mi ter za pesem Dođi, pri kateri je sodeloval s Senidah. To pa ni bilo prvo Kuklino sodelovanje z glasbenico. Z njo je sodelovala že pri ustvarjanju videospota za pesem, ki je Senidah izstrelila med največje zvezdnice Balkana, in sicer za pesem Mišići. 

Kukla Kesherović je tvoje umetniško ime. Kako je Katarina postala Kukla?

Tako me ljubkovalno kličejo v Makedoniji, kjer imam delno korenine. Ljubkovalno, pomeni pa 'lutka'. Zanimiva se mi je zdela dvojnost tega poimenovanja – mišljeno je kot kompliment, a na koncu koncev je lutka igrača, s katero upravljaš. V tem sem videla vzporednice z odnosom do žensk na Balkanu. Kukla je tako nek moj alter ego, a v resnici brez Kukle ni Katarine in obratno.

Kako te nazivajo prijatelji, si Katarina ali Kukla?

Kukla se je zelo prijela in večina ljudi me tako kliče, tudi bližji prijatelji. Za družino bom vedno Katarina. Meni je precej vseeno, na oboje se odzivam, na koncu pa je ime le ime.

Trenutno se tvoje ime vseskozi pojavlja ob omembi Senidah in Dina Merlina. Zdaj si znana kot režiserka njunih videospotov, je pa glasba tudi na splošno tvoja ljubezen. Od kod ljubezen do glasbe?

Mislim, da sem se s tem enostavno rodila, vedno sem bila muzikalna, obiskovala sem glasbeno šolo, "visela" pred televizijo in gledala MTV, pravzaprav sem bila obsedena z videospoti.

Leta 2009 si se javnosti predstavila kot članica skupine Napravi mi dete, v kateri si bila glavna pevka. Kako se spominjaš svojih glasbenih začetkov na glasbeni sceni?

NMD je bil moj prvi otrok, iz katerega se je nato razvila Kukla kot glasbeni projekt. Bila sem zelo mlada, v srednji šoli, pogumna in prodorna, a se tega sploh nisem zavedala. Začetki so bili zelo pankovski: koncerti po raznih skvotih, pozne ure, veliko odpovedovanja stvarem, da bi lahko ustvarjala in bila vedno z glavo v prihodnosti, osredotočena na pot. Ob meni so bili ljudje, od katerih sem se lahko veliko naučila, in hvaležna sem jim, da so verjeli vame. Hitro mi je postalo jasno, da si moram v življenju sama ustvariti priložnosti, in lepo je bilo srečati somišljenike na poti.

Predlani si izdala tudi svoj prvi solo album Katarina. Kako bi ga opisala?

Album Katarina je izšel januarja 2019 in je moja osebna izkaznica. Nekaj, kar je moralo iti ven, da grem lahko naprej. Od teme do popolne svetlobe, tako bi ga opisala.

Kaj bodo novi poslušalci tvoje glasbe našli na albumu?

Odvisno od tega, kako odprti bodo, mogoče čudne zvoke in lomljene ritme, mogoče pa hit za na plesišče. Definitivno zelo iskreno in čustveno glasbo, ki jo je morda težko popredalčkati, ampak – zakaj bi jo?

Kakšno zvrst glasbe, kakšna besedila, kakšen 'vajb' oddaja tvoj album?

Iskreno rečeno, nisem vedela, kam bi ga umestila, kako bi ga kategorizirala, pa sem si izmislila svoj žanr, in sicer Slavic gangsta geisha pop. V moji glasbi se mešajo etno melodije z elektronskimi ritmi, je nekakšen hibrid, kot pove že ime žanra. Ponosna sem in rada imam svoje slovanske korenine in zapuščino, s katero so povezane, a sem moderno dekle v modernem svetu, tako da se glasba vseeno dogaja tukaj in zdaj in mogoče še malo naprej – in to se sliši. Navsezadnje je to pop. Te stvari, različni, včasih nasprotujoči si elementi, pridejo nezavedno iz mene, nikoli se ne lotim pesmi z željo, da bi zvenela kot nekaj, da bi imela nek cilj. Glavni cilj je, da postane to, kar je, jaz sem le kanal. 

Zakaj si se odločila album poimenovati kar s svojim imenom?

Dolgo sem razmišljala in imela drugačne ideje, potem pa se mi je naenkrat posvetilo. Album je moja osebna izkaznica, zelo oseben in intimen projekt. Kukla obstaja zaradi Katarine, ampak Katarina tudi ne more brez Kukle. Ime albuma se tako lahko bere v obe smeri.

In če preideva od glasbe k režiji. Zakaj režija? Zakaj si se odločila za ta študij?

Z videom sem se začela ukvarjati pri 11 letih v lokalnem društvu DZMP oz. Luksuz produkcija. Šlo je za nevladno organizacijo, v kateri smo lahko vsi ustvarjali in se učili elementov videoprodukcije. To mi je pomenilo nebesa, saj sem si lahko izposodila opremo in računalnik, ki mi takrat sicer še ne bi bila dostopna. Udeleževala sem se delavnic, snemala, snemala, snemala in tudi v srednji šoli nadaljevala z reportažami in krajšimi dokumentarci. In potem je naravno prišla ta odločitev: film. Sedaj zveni zelo preprosto, a vložila sem ogromno truda in se odrekala stvarem, da sem lahko delala to, kar imam najraje. Vedno sem čutila videospot kot svojo formo, saj sem kot majhna kar živela v videospotu, nenehno sem si delala scenarije; ko sem se vozila z avtobusom, so bili vsi mimoidoči na cesti igralci v "mojem spotu" itd. Tako da nekako že od malega vem – oziroma vsaj zdi se mi – za kaj sem se rodila in kakšno je moje sporočilo.

Če bi se lahko odločila: si pevka ali režiserka? Kaj je večja, morda bolj prvinska ljubezen: režija ali ustvarjanje glasbe?

Ni treba delati ločnic oz. razmejevati, pri meni gresta film in glasba z roko v roki. Režiserka je moj poklic, glasbenica pa na nek način tudi. Mogoče ustvarjalka ali pa samo Kukla! (smeh)

Uveljavila si se kot režiserka videospotov. Zakaj videospoti in zakaj ne serije, filmi …?

Videospot ima ogromen potencial in je tudi dobra vaja za film – predati sporočilo ali vzbuditi v gledalcu občutke v treh ali štirih minutah. Kmalu bo na festivalu Clermont-Ferrand premiera mojega kratkega filma Sestre, ki je na nek način študija za celovečerni film Fantasy, ki ga ravno pišem. S prijatelji pišemo tudi serijo. Tako da me v bistvu zanimajo različne filmske forme in pripravljam različne projekte, je pa film še kompleksnejša in časovno zahtevnejša stvar kot videospot.

Kako si prišla v stik s Senidah?

Dobila sem sporočilo na Instagramu in se razveselila.

In kako z Dinom Merlinom? Kako se je zgodilo sodelovanje?

Dobila sem mail in zakričala od veselja. Njegova kreativna ekipa je spremljala moje delo in ko smo se spoznali, smo takoj "kliknili". 

Kako si se počutila, ko si dobila potrditev, da boš sodelovala z dvema tako velikima imenoma glasbene scene?

Senidah me je prepričala seveda že kot ustvarjalka, potem pa tudi kot človek, in če verjamem v projekt, sem v tem 100-odstotno in diham z njim. Še vedno pa ne morem verjeti, da z Dinom Merlinom skupaj ustvarjava to zgodbo. Če bi to povedala majhni Katarini, bi majhna jaz jokala od sreče, po drugi strani pa bi mi rekla: "Sem ti rekla!" (smeh) Neskončno hvaležna sem za to priložnost, izkušnjo in veliko zaupanje.

Če me spomin ne vara, sem nekje prebrala, da imaš Dina Merlina rada že od mladih nog?

Da, pesem Godinama je bila moj "jam". Kakšen ustvarjalec, glasbenik, človek! In nikoli se ne ustavi, nenehno se razvija in gre naprej.

Kdo je še kakšen glasbeni izvajalec, ki ostaja skrita želja, s kom bi rada sodelovala in zakaj?

M.I.A., Kanye West, Rosalia, Kali Uchis, Bad Bunny, Doja Cat in Arca. M.I.A. in Kanye sta kategorija zase, dva "nora briljantneža", z ostalimi pa se mi zdi, da bi lahko soustvarila močne podobe in zgodbe. 

Kdo so bili tvoji idoli, ko si bila majhna?

M.I.A., Madonna, Bjork.

In kdo je tvoj idol danes?

Nimam zares idola, obstajajo pa ljudje, ki me navdihujejo in katerih delo mi pomaga pri opolnomočenju. In vse pogosteje to niso samo umetniki, znanstveniki in pisci, temveč tudi vsakdanji ljudje, ki imajo za sabo velike zgodbe, v sebi pa neverjetno moč.

Kako bi opisala svoj slog režije? Imaš kakšen poseben slog, ki odraža tebe, ali se posvečaš izvajalcu in skupaj najdeta rdečo nit? 

Hibrid sanjske logike in magičnega realizma z vplivi slovanskih elementov. Po navadi mi glasbeniki pustijo, da pesem "vidim" in predstavim svojo vizijo. To pa pomeni, da že prej opravim raziskavo in začutim glasbenika. Včasih ima kdo kakšno specifično željo in seveda sem odprta za predloge, to je sodelovanje in soustvarjanje. Mislim, da se tako ali tako najdemo takšni, ki lahko nekaj skupaj naredimo, tako da gredo stvari naravno naprej.

Si pa pri kar nekaj projektih sodelovala tudi s Ponoreliijem. Naključje? Sta prijatelja od prej? Sta umetniški sorodni duši, ki enkratno sodelujeta in jima je skupaj uspel ta večji preboj?

Združilo naju je ustvarjanje, potem pa je to prešlo še v lepo prijateljstvo. Ponorelii je izjemen oblikovalec in stilist, brezčasen in vizionarski. Zdi se mi, da res razume žensko, žensko telo ter vse njegove oblike, in to je velika kakovost. Vsakemu projektu se povsem posveti, ga preuči in mojo vizijo glede kostuma nadgradi. Obožujem njegovo senzibilnost in kreativnost. 

Glede na to, da si režiserka: katere filme in serije rada gledaš? Kdo te navdušuje? Katera vsebina je tista, h kateri se najraje zatekaš?

Moji najljubši režiserji in režiserke so Akira Kurosawa, Stanley Kubrick, Yorgos Lanthimos, Andrea Arnold, Gus Van Sant, Wong Kar Wai in tako naprej, ampak v resnici je seznam neskončen. Toliko dobrih filmskih del obstaja. Podočnik sem pogledala največkrat, Odiseja 2001 pa mi daje občutek doma. Serije so super format, všeč so mi bile Evforija (Euphoria), Birminghamske tolpe (Peaky Blinders) in Črno ogledalo (Black Mirror). Rada gledam filme, ki so iskreni in surovi v svojem pristopu, pa tudi filme, ki so na meji magičnega realizma. Zelo rada pogledam tudi bollywoodske muzikale.

Česa pa recimo ne maraš? Kakšne vsebine te odvračajo, kakšni filmi, serije, tudi glasbeniki ti niso všeč? Glede na tvoje ideje se mi zdiš precej edinstvena, nisi nagnjena h kopiranju … Se motim?

Hvala za ta uvid. Nisem ravno oboževalka "blockbusterjev", a nimam predsodkov do njih in grem z veseljem kakšnega pogledat. Načeloma se vsebinam, ki jih ne maram, izogibam in jim ne namenjam pozornosti. Če česa ne maram, so to ozkoglednost, nesprejemanje, sovražna nastrojenost proti manjšinam ali v bistvu proti komur koli, pretencioznost in to, da se jemljemo preveč resno. Teh vsebin ne spremljam. 

Cenim to, da so ljudje iskreni in ponudijo del sebe na platnu, v pesmi, v knjigi, v vsakdanjem življenju. Vse je že bilo narejeno, pravijo, ampak vsak človek se le enkrat rodi. Tako da lahko zdaj ponudimo sebe – svoje reinterpretacije, perspektive in zgodbe.