Kraljica slovenskega trapa je nazaj!

SHEBY - Kupid

Sheby je nazaj! Prvo in najpomembnejše je s tem že odkljukano. Všeč mi je intro. Grobo basovsko kladivo zveni kot odlična izbira. Elastičnost melodije ni ravno ekselentna, je pa za pevko in "fešonistko" iz Kranja značilna. Z malenkost več harmonske dinamike bi bil Kupid lahko še bolj vpadljiv song. A bi mu v tem hipotetičnem primeru bržčas prehitro odrekli oznako trap-balada. Sheby pa je in z vrnitvijo po štirih molčečih letih ostaja kraljica domačega trapa. Stilistično vmešavanje alt-saksofona je dopustno. Če pa na Kupid zremo z nekaj zdrave ironije, pa ta dodani ščepec terasaste esence učinkuje zelo dosledno. Ker gre za organski, živ instrument, toliko bolj. Sploh če v ozir vzamemo še Shebyjin modni slog, ki se iz športnega pogosto zelo hitro sprevrača v budoarskega, torej v nekaj, kar je zelo blizu retro vzgibom. Najmanj pohval namenjam vokalni konsistenci pevke, ki se kot da povsem sprosti šele proti zaključku songa. A ponovim. Shebyjina ikonska albumska prvenka Madame je bila izdana že pred dolgimi šestimi. Tako da zdaj lahko obvelja le ponovitev odrešujoče veličastnosti: Queen of SLO(w) Trap is Back!

Ocena: 4,5

HOZIER – Too Sweet

Irski indie-rocker Hozier ima res neverjeten občutek za enostavno in takoj-delujoče. Če ne gre drugače, si izjemno uspešni solist, čeprav na prizorišču ni prisoten stalno, kaj šele, da bi deloval samo-promocijsko, posebej goreče, praktično sistematsko pomaga z brez-besednimi podaljški svojih blizu-nebeških ali na-pol-bibličnih verzov. Še bolj prepoznavna pa je Hozierjeva uporaba gonga ali zvonca – zaporedoma usekati po votlem železu se lahko zelo obrestuje. Nič čudnega, da je nekdanji katoliški ministrant Jezusovega videza Hozier še posebej priljubljen na protestantskem severozahodu Evrope. Očitno zelo "brihten" poba.

Ocena: 4

KAMASI WASHINGTON – Prologue

Jazzovski mesija Kamasi Washington predstavlja odličen singel. Gotovo je, da osem-minutni kompoziciji le stežka rečemo single, kajti v ustvarjalnih horizontih pri z Johnom Coltranom in podobnimi navdahnjenega grammyjevca krajših pop žvečilk kakopak ni najti. Kljub temu je Prologue docela energična akcija. Bobnarja sta dva in oba garata, kot bi se reklo na Kranjskem oziroma prosto po Janiju Kovačiču, kot zamorca – torej do zadnjega atoma moči. Eden nabija pospešen tekmovalni, dirkaški ritem, drug frazira po drum'n'bass receptu. Toda ena, vemo, ni nobena, za Washingtona pa še dva nista dovolj. Dva bobnarja + dva tolkača. Šele s tako močno okrepljenim ritmičnim zaledjem ima slavni saksofonist utrjeno izhodišče za svoje dokaj umirjeno, a dosledno soul-jazz dramatiziranje. Novi album, prvi njegov po šestih letih, bo Kamasi Washington predstavil v kratkem. Imenoval se bo Fearless Movement (Neustrašno gibanje). Prologue se temu naslovu povsem podredi, mar ne?

Ocena: 4

IMAGINE DRAGONS – Eyes Closed

Drugi najslabši bend v zgodovini glasbenih bendov se še naprej trudi ohraniti svojo slavno/neslavno pozicijo. Prepričljivo najslabši še naprej ostajajo Nickelback, brez skrbi. Eyes Closed nekam sumljivo zdrvi mimo izjemno kratkega uvoda, in to z odkritim namenom. Za klasično ID pompoznost, izvedeno z zaporedjem naglih dvigov čez tonalno lestvico in takojšnjim spustom po njej – za te predvidljive melodične počepe ostane pač več časa in prostora. Tehnično, sploh vokalno je povratniški "hitič" lasvegaškega kvarteta sicer dober. Malenkost zadušen grom bobnov izzveni malodane že kar vzpodbudno. Je pa s tem instantnim modernim rockom tako: na nedavnem nastopu Imagine Dragons v Pulju je bilo, na primer, moč srečati največ rojakov, ki so se tja pripeljali z vozili registrskih oznak CE. Itak pa vemo, da v knežjem sitiju glasbenih estetov že od nekdaj kronično primanjkuje. Kajti tam muzično šteje edino, da nekdo nekaj vpije ali tuli. ID vóli CE.

Ocena: 2