Kot da se še vedno unikatnim The Cure ne ljubi več

THE CURE - Songs Of A Lost World

Ena od metod, kako optimalno izvesti povratek na prizorišče, je tudi ta: med svojo bogato diskografijo izbereš nekaj najboljših albumov in oblike songov s teh malenkost, le malenkost, polepšaš, ali pač malenkostno zmaličiš. In je. A za kaj takega morata biti uresničena dva ključna pogoja. The Cure, ikonski angleški novovalovski bend, ju premore. Robert Smith ima absolutno averzijo do kiča. Zasedba, tako kot Smithova, mora delovati dovolj dolgo, da se zdijo preobrazbe njenega zvoka organske – organske bodisi zaradi evolucije in posledičnih kohezij glasbenih okusov bodisi zaradi razvoja tehnologije oziroma snemalnih tehnik. Pri The Cure je stvar nekolikanj specifična, saj je Smithov bend edini krepkejši stilski prelom – podobno, kot se je zgodil Depeche Mode – v svoji 45-letni zgodovini dejansko doživel le enkrat. To je bilo tam pri šestem, še bolj pa sedmem zaporednem albumu Kiss Me, Kiss Me, Kiss Me (letnik 1987). To je torej na točki, ko se je Smith v javnosti prvič nasmehnil. Do tedaj je trpel in umiral. Nenazadnje je Smith že v zlati emtivijeski dobi rušil rekorde po številu smrti, ki jih je odigral v lastnih video spotih. Če se (predzadnjič) znova vrnem k Depeche Mode. Njih so – obratno sorazmerno z The Cure – barve dokončno zapustile z glorijo koncertnega albuma 101, ki ga je njihov pevec Dave Gahan odpel v belih Levi's 501. Sledila je popolna črnina (seveda ne zgolj kostumografska), ki še traja; in tako bo tudi ostalo. The Cure so na pričujočem albumu Songs Of A Lost World pričakovano pomešali sedmo z osmo albumsko partíjo Disintegration, ki že ni bil več njihov alter-rockovski, temveč odkriti komercialni met. V tistem obdobju so The Cure tudi Sloveniji oziroma Ljubljani zapustili najboljši koncert kakega rock bedna v zgodovini, v zgodovini mesta. Njihov nastop leta 1989 v Hali Tivoli po mojem štetju – tako po racionalnih in empiričnih parametrih kot tudi zaradi ustvarjene čarobnosti – do dandanes ni bil presežen. Toda Songs Of A Lost World se mi zdi sila neposrečeno glasbeno delo zaradi nečesa drugega. Ob tem predvidevam, da smo prvi resen diskogram The Cure po šestnajstih letih izvzeli iz utrujajočega in dolgočasnega nostalgičnega konteksta. Pa kaj? Peter Gabriel se je skrival 21 let, Kate Bush še dlje ipd. Res velja to patetično dikcijo na račun oživitve The Cure v letu 2024 izpustiti. Njihovi songi izgubljenega sveta so slabi, praktično vsi – razen I Can Never Say Goodbye in pogojno še hitičnega Alone – so relativno puhli in malodane brezvezni, sploh če upoštevamo melodične nekoherentnosti. Ne gre pozabiti, da je bila večina od osmih enot posnetih – torej ne izgubljenih v galaksijah, pač pa rojenih prav na tem planetu – pred petimi leti, če ne še prej. The Cure so večino tega novega gradiva uporabili, torej preigravali že na marsikaterem koncertu v tem desetletju. Nekoč so Roberta Smitha spomnili, da so njegovi The Cure poleg Depeche Mode (tudi njihov zadnji album je komaj srednja kakovostna žalost ali pa še to ni), edini angleški moderni pop-rock bend, ki je svojo ceno in pieteto na največjem, na ameriškem glasbenem trgu konstantno, permanentno dvigal in krepil. In to še vedno velja. Ob tem je na vprašanje, zakaj je tako, Smith smeje odgovoril: "Seveda, saj ne more biti drugače, če pa so moji songi najboljši". Res škoda, da Mr. The Cure na Songs Of A Lost World ni uvrstil še kakega več prav iz tega nabora, iz malhe boljših.

Ocena: 3,5