Konec je blizu

DRAKE – Dark Lane Demo Tapes

"Kako bi zlezu v zemlo kt kšn krt", je Ali En (zdaj Recycleman) kot dober gostitelj pomočniško predlagal Klemnu Klemnu v legendarnem komadu V mestu nekaj dogaja (album Leva scena, Mačji disk, 1994), medtem ko so Trnowčana podili policaji, hkrati pa se je moral izmisliti "en načrt" za celosten pobeg.  Ob tej novi izdaji kanadskega vsemogočnega traperja, raperja, paranoika, super-vplivneža, po njegovo celo šestega boga in naposled šampanjec-srkača res ne veš, kje začeti. Tip je izdal demo verzije songov. Te zavite v psevdo-albumski ali mixtape sveženj. Dejansko ne gre ravno za demo ali skicirne posnetke. Prej je teh štirinajst komadov treba razumeti kot ostanke, ki se niso uspeli uvrstiti na Drakeova zadnja dva albuma, eno kompilacio in še en mixtape. Vse to je Drake naplavil v minuli štiriletki. Do tu problema še ni. Ta nastopi – pa ne za Drakea, seveda ne zanj – ko ugotovimo, da tip izdaja smetje in tudi z njimi uspeva dosegati vrhove lestvic po prodaji, tj. po priljubljenosti. Ne, no! Enako kot bi gledal košarkarsko tekmo in bi bil na igrišču en, ki ne bi zgrešil niti enega meta. Ok, ne rečem, da tudi taki niso obstajali. Isiah Thomas in Michael Jordan sta bila take sorte. Včasih sploh nista pogledala, kam mečeta žogo. Smučar Ingemar Stenmark tudi. Slabo minuto po tem, ko se je pognal čez reber, je zmagal. Mah, spet on. Malce brezveze, ane? Ob tem, da Drake pač nikakor ni klasa kot omenjeni super športniki. Marketingar že, muzikus pač ne. A nekaj glasbe, pogojno zanimive, na Dark Lane Demo Tapes res obstaja. Izbor in razvrstitev songov je v začetni tretjini ne le ambientalen, ampak še preveč ambientalen. Chicago Freestyle je v tem sklopu edina omembe vredna akcija. Drakeu pri tej pomaga Kalifornijski nu-soular Giveon, ki v glavni frazi zveni kot Anglež Sampha. Drake je Sampho v preteklosti že zvabil na svoje songe (The Motion, Too Much). Prav smešna pesem je Not You Too, ki vključuje hiper produktivnega pop-soularja Chrisa Browna. Glasova obeh mož pred mikrofonom sploh ne pristajata eden drugemu. Vsak od vokalistov bluzi nekam po svoje. Je pa zato glasbena matrica ali podlaga, ki popevko vzdržuje (milimeter) nad vodo, nič drugačna kot je najbolj mirna in neopazana glasba, ki se je sliši le v dvigalih visokih poslovnih zgradb in hotelov. Drugo tretjino odpira uspešnična Toosie Slide, ki je tudi čudaška, pa vendar živahnejša. Razpiti raper Future v komadu Desires ne uspe postati niti podoben samemu sebi. Kar nekaj. Še ena taka. Nato Drake, ki v verzih ne pozablja ponavljati, da je zelo skromen in sramežljiv ter da nikomur nič noče, kaj šele hudega, še enkrat skrene v pomenljivo narativno sfero. Tam se kar naenkrat zave, da je njegov vpliv uporaben za različne manipulacije in malverzacije. Ops. Skladba Pain 1993, v kateri gostuje Playboi Carti, je trippy-trap po kroju gosta, ki je sodeloval pri ustoličenju tega pod-pod-žanra. Dva naslednja posnetka tudi nimata hrbtenic. Je pa zaključek tega Drakeovega projekta v slogu britanskega drilla ali izvedenke iz trenutno najbolj vroče otoške hiphop prakse. Drake v songih Demons in War, polnih nihilizma in meglene tragike, nekajkrat tudi zavije kot da je doma v Brixtonu. Pa ja ne še tega! Zato to eskapado še posebej prosim usmiljenja zanj. In za Dark Lane  Demo Tapes, ki se mi smeje s prvih mest lestvic, tudi. Kompletno narobe svet.

Ocena: 2,5